Nemčija v svetovnem in EU vrhu tudi s pranjem denarja

Da je Nemčija trenutno daleč v ospredju v EU seveda ni skrivnost. Se pa dosti bolj skrivnostno javnosti EU posreduje prave razloge uspeha nemškega stroja. Enega razlogov nemške uspešnosti sem že opisal v zapisu Slovenija rešuje Nemčijo, tokrat še eno nadaljevanj zgodbe nemškega uspeha. Tistega orto kapitalistično pogoltnega…..

Dvoličnost in pogoltnost Merklove, ki v bistvu vedno težje skriva, da so njeni ukrepi v bistvu namenjeni predvsem večanju premoženja že premožnim tudi v Nemčiji, obenem pa vsiljuje neke “varčevalne ukrepe” preostalim čalnicam EU, dobiva iz tedna v teden nove, jasnejše obrise.

Nemčija je tudi raj za davčne utajevalce, prava davčan oaza. In to v svetovnem vrhu. Čeprav Merklova ne skopari z besedami za javnost, da je treba davčne oaze v EU uničiti, davčnim utajevalcem pa premoženje pobrati in jih pozapreti. Kot davčna oaza je Nemčija med pogoltnimi kapitalsiti celo bolj priljubljena, kot Panama ali britanski otok Jersey, sicer meke pranja denarja.

V Nemčiji letno operejo od 29 do 57 milijard €

Tudi za leto 2013 je Mreža davčne pravičnosti (Tax Justice Network – TJN) razgalila države sveta, ki so priljubljene kot davčne oaze. Nemčija je v svetovnem merilu zasedla visoko 8. mesto. Od članic EU je pred njo le Luxemburg, ki itak ni nikoli skrival te drže oaze. Na 1. mestu, kot davčna oaza, pa spet in še vedno ostaja Švica.

TJN, ki je sicer lani razkril, da se po svetu v enem letu utaji za 280 milijard € davkov, je letošnji seznam davčnih oaz izdelal po kriteriju, kako enostavno je v neki državi zakriti sled izvora denarja.

V Nemčiji gre utajevalcem davkov na roko celo zakonodaja, davčne službe so namreč široko grudne, potrebno je le malo kreativnosti za uspešno pranje denarja.

Markus Meinzer, eden avtorjev analize TJN, utemeljuje :
“V Nemčiji je lahko skriti dobiček. Podjetnikom ni potrebno prav vedno objavljati svoje letne obračune. Obstajajo zakonske klavzule, ki jim omogočajo prikrivanja prihodkov. Težko je izvedeti, kaj ta podjetja v Nemčiji sploh delajo, kolikšen je njih promet poslovanja in kaj od davkov plačujejo. V drugih državah ni tako, tam vsaka davčna služba želi videti letni obračun vsakogar.”

Financial Secrecy Index 1 (blog Don Marko M)

A to je šele začetek. V Nemčiji Merklina zakonodaja ne zahteva vedenja, čigav sploh je ta oprani denar. Podjetnikom namreč ni potrebno poročati, kdo je v resnici njih lastnik, torej kateri osebi iz mesa in krvi podjetje pripada.

Čista anonimnost torej, ki seveda še najbolj ustreza tajkunom, mafiji, skorumpiranim politikom in/ali tujim diktatorjem, ki tako mirno in blaženo letno operejo med 29 do 57 milijard € denarja.

Financial Secrecy Index 2 (blog Don Marko M)

Vem ja, zveni nenavadno – neka navidez urejena, birokratska in pregovorno natančna Nemčija obenem tudi davčna oaza za skorumpirane tajkune, gangsterje in mafijaše. A številke ne lažejo.

Tega se zaveda tudi sindikalist davčnih plačnikov Thomas Eigenthaler, ki sicer nekoliko poskuša omiliti izrazoslovje, čeprav ne spreminja bistva :
“Recimo, da imamo nekaj lukenj v sistemu, ki se pogosto uporabljajo. Politiki zelo spretno zmanjšujejo število zaposlenih po okrajnih davčnih uradih, čeprav bi že sedaj moralo biti za vsaj 20% več kontrolorjev.”

Mogoče bi več zaposlenih v davčnih kontrolah preprečilo recimo milijonske davčne utaje Ulija Hoeneßa, predsednika nemškega nogometnega giganta Bayern ali pa nemških poslovnih bank, ki so državi izmaknile za dobrih 10 milijard davkov od dobička.

Financial Secrecy Index 3 (blog Don Marko M)

Dolga leta so nemški politiki tudi javno brusili jezike na račun sosednje Švice, v kateri največ Nemcev skriva svoje oprane neplačane davke državi.

Bivši finančni minister Steinbrück je šel celo daleč, da je kar v odprtih grožnjah Švicarje javno opozoril, da jih lahko “obišče konjenica, v kolikor ne pristanejo na sodelovanje pri odkrivanju identitet nemških strank”, katere skrivajo davke v njihovih bankah.

Po objavi teh podatkov TJN pa je seveda jasno, da so takšne izjave nemških politikov cenena hinavščina, nenazadnje ima ravno Nemčija zakonodajo prilagojeno tovrstnim prevaram.

Zdaj je recimo tudi bolj jasno, zakaj tujci radi vlagajo kapital v Nemčijo, čeprav to seveda še ne pomeni, da pa zdaj prav vsak tujec vlaga v Nemčijo, ker ima le ta dobre pralne stroje.

Obenem pa se ni več kaj dosti čuditi, zakaj naši parlamentarci, predsedniki vlad, že od vstopa v EU redno in ponižno tekajo na sestanke k Merklovi. Naše gospe in gospodje se pač učijo. Učenje je lahko dobro. Vsaka šola pa nekaj stane. In šolanje vedno ” target=”_blank”>nekdo plača…..

Don Marko M

SO001360

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *