Jesen v svojem ritmu poganja v zimo in s seboj, poleg naravnih lepot, prinaša tudi razne viroze. Sploh v vrtcih postane “veselo”. Že nekaj let ugotavljam, da so v vrtcih, tudi Zajčki z mojo malo Koki, v polnem številu praktično le na začetku šolskega leta. Od prve viroze pa do konca šolskega leta potem v vrtcu obratuje skupina le še polovično, ali še manj številčno….

Tisti imunsko najmočnejši seveda ostajajo praktično skozi celo šolsko leto, tudi brez cepljenj proti virozam, recimo proti gripi, ki je že nekaj let modni hit. In že nekaj let opažam, tudi pri nekaterih svojih znancih, da ravno tisti cepljeni proti gripi obležijo v postelji z večjo gotovostjo in mukotrpnejšo (o)zdravitvijo, kot necepljeni.

Starši seveda nismo dolžni skrbeti le za svoje zdravje, ampak tudi za zdravje svojih potomcev, kar velja tudi za odločanje njih cepljenj, predvsem tistih “prostovoljnih”. Ob tem se je treba seveda zavedati, da za vsako odločitev (ne)cepljenja svojega otroka v prvi vrsti nosimo posledice te odločitve sami in skupaj z otrokom.

Verjamem, da te odločitve niso enostavne, prej kompleksne, nenazadnje se ne odločamo ali je neka igrača primerna ali ne za otroka in zato se mi zdi tolikanj pomembneje pred končnim sprejetjem odločitve se čimbolj podučiti o čimveč faktorjih, ki cepljenja spremljajo ob cepljenju samem in, še pomembneje, o nadaljevanju reakcij cepiva, predvsem stranskih učinkih. Saj veš, to je tisti drobni tisk….

Dejstva so pač enostavna – kar učinkovito in dobro deluje na tebi, ne bo obvezno tudi na meni in obratno. Ni kar tako izmišljena tista ljudska “100 ljudi, 100 čudi”. Obenem pa je iluzorno pričakovati, da bo cepivo naredilo tisto, kar bi moral v bistvu postoriti v prvi vrsti vsak sam.

Mislim, da je že vsak od nas slišal od svojega zdravnika, če že sam sebi ni prisluhnil, da cepiva v bistvu ne delujejo pri tistih, ki imajo oslabljen ali posledično celo okvarjen imunski sistem. V prevodu to pomeni, da še vedno in največ za svoje zdravje lahko naredimo sami. A da ni časa ? No, kdor si ne vzame časa zase, si ga tudi za drugega ne bo….

Gibanje je za krepitev imunskeg asistema izjemnega pomena in dolžnost staršev je tudi, da v to “delovno” navado vpeljemo tudi svoje potomce. Ven na zrak, vsak dan in še pomembneje – ob prav vsakem vremenu. To je eno največjih daril, ki ga lahko svojemu potomcu podariš za njegovo zdravo sedanjost in prihodnost.

Ne, ne bom trdil, da je to edini način krepitve imunskega sistema in posledično bolj čilega zdravja starša in otroka, upam pa si trditi, da takšen način predstavlja 80% zdravja in ravno toliko manj možnosti poseganja po določenih zdravilih in cepivih.

Preostanek pa tvorijo prehranjevalne navade in higienski standard. Seveda pa ne morem mimo kontra dejstva, katerega sicer uspešno izvajajo naši parlamentarci že nekaj let, to pa je povzročanje revščine in tukaj se zadeva lahko zlahka obrne v negativen trend pogostejših obolevanj in pogostejše smrtnosti tudi zaradi otroških nalezljivih bolezni, česar tudi razna cepiva ne zmorejo odpraviti.

In ko pridemo do točke cepljenj otrok proti nalezljivim boleznim ne moremo mimo dejstva, da imamo v naši mali podalpski najstrožji in najtemeljitejši sistem cepljenj v Evropi.

Za 9 vrst bolezni je cepljenje tako obvezno za vse, staršem ki pa cepljenje svojega otroka zavračajo oz. ga ne izvedejo  grozi kazen v višini 500€. Zakonodaja dopušča izjeme le na podlagi zdravstvenih kontraindikacij, kot na primer zaradi oslabljene imunske odpornosti.

Primerjalno seveda ne škodi vedeti, da je v številnih razvitih državah kot so Nemčija, Švica, Velika Britanija, Irska, Španija, Švedska, Nizozemska, Avstrija, Japonska, Avstralija, cepljenje otrok popolnoma prostovoljna odločitev staršev.

Kot ponavadi pa so izjema ZDA, kjer je cepljenje obvezno v skoraj vseh zveznih državah. Tam otroci do vstopa v šolo prejmejo kar 33 – 34 cepiv, starši pa se cepljenju lahko izognejo le na podlagi ugovora vesti iz verskih razlogov. Torej ni ravno neko presenečenje, da prav iz ZDA najbolj pogosto poročajo o hudih ali celo pogubnih stranskih pojavih cepljenj.

Ja, stranski učinki cepljenj so lahko velik vir težav, kakor tudi velik dvom pri odločanju cepiti (se) ali ne cepiti.

Svoj pogled na cepljenje predstavlja tudi neodvisni znanstvenik, nemški mikrobiolog dr.Stefan Lanka iz združenja Medizin & Publizistik :
“Zelo pomembno vlogo v celicah igrajo mitohondriji (energetska baza celic). Te bakterije v vseh naših celicah proizvajajo energijo. Dejstvo je, da lahko z nekaterimi zdravili, še posebej z antibiotiki, te mitohondrije poškodujemo in uničimo. Posledica pogoste uporabe zdravil je, da celice proizvajajo manj ali sploh nič energije in tako ne morejo več krmiliti svojega delovanja. Celica lahko nato odmre ali pa se nenormalno razvija. Zadnji stadij je rak.

Koristnost cepljenj ni znanstveno dokazana! Prav nasprotno. V praksi smo opazili, da se s cepljenji uničuje celično tkivo, tako da organizem v bistvu poškodujemo, kar se lahko v najslabšem primeru konča celo s smrtjo. Ta mehanizem so v raziskavah doumeli do podrobnosti, v medicinski praksi pa iz tega ne potegnejo nobenih sklepov. Pri tem je treba poudariti, da so cepljenja za medicinsko dejavnost eden največjih in stalnih virov dohodka!

Čisto konkretna možnost je v tem, da se lotimo poglavitne dogme uradne medicine, namreč, da so povzročitelji bolezni nekaj, kar v nas pride od zunaj, in da so to predvsem virusi in bakterije. Morda bo prišlo do streznitve, ko se bo več ljudi začelo zavedati, da nimamo opravka s politiko zdravja, temveč s politiko izkoriščanja in smrti.”

Seveda je zelo pomembno vedeti, kakšne so lahko morebitne reakcije po cepljenju. Nenazadnje tej stransku učinki cepiva lahko dobesedno pokopljejo človeka. Praviloma so predstavljene v deklaracijah cepiv, tudi v medicinskih literaturah, pravico pa imamo, da nam vse potencialne okoliščine razloži usposobljena oseba za cepljenja.

Takojšnje reakcije na cepljenje pa so lahko številne. Pri otrocih dolgotrajni neutolažljivo vreščeči jok, potem so tu še otekline na
mestu vboda, visoka vročina, krči, anafilaktični šok in smrt, ki mu lahko sledi, trombocitopenija, akutni in kronični artritis, akutna in kronična encefalopatija, neodzivnost in apatija, šok in nezavest, Guillain-Barré sindrom (huda napredujoča paraliza telesa), paraliza zaradi infekcije z virusom otroške paralize, sindrom nenadne smrti dojenčka oz. smrt v posteljici (SNSD), encefalitis (vnetje možgan), okvare centralnega živčnega sistema, subakutni sklerotični panencefalitis.

Uradna medicina po eni strani zanika večino stranskih pojavov, po drugi strani pa navaja, da so možni zelo redko, 1 na milijon. A neodvisne raziskave postrežejo z drugačnimi podatki.

Neodvisne raziskave namreč kažejo, da 1 otrok na 100 cepljenih po cepljenju z DTP cepivom (kombinirano cepivo davica, tetanus, oslovski kašelj) reagira z vreščečim neutolažljivim jokom (encefalitični jok), 1 otrok na 300 cepljenih pa ostane trajno poškodovan.

Poškodbe so lahko minimalne (npr. dovzetnost do pogostih infekcij) ali zelo hude (npr. duševna zaostalost). V drugi raziskavi so ugotovili, da le 7% otrok po DTP cepljenju nima nobenih vidnih posledic, 27% ima blage, 58% srednje in 7% hude posledice.

Dvom verodostojnosti zavračanja uradne medicine o škodljivosti cepljenja pa se še poglablja, če upoštevam izplačila odškodnin zaradi posledic cepljenj.

Do danes so recimo v ZDA družinam umrlih in poškodovanih otrok izplačali že preko 2 milijardi $ odškodnin, ob tem pa je odprtih še za stotine milijonov dolarjev iz civilnih tožb staršev proti različnim proizvajalcem cepiv.

In da negiranje uradne medicine o možnih posledicah cepljenj odvrže že skoraj praktično vse dvome in okrepi prepričanje proti cepljenjem, sploh otroških, skrbijo kar ameriške zavarovalnice same, ki ne omogočajo zavarovanja za morebitne poškodbe ali smrti zaradi cepljenja.

Da zavarovalnice nočejo zavarovati tistega, kar jim lahko prinese preveč tveganja in posledično izgubo, kar seveda ni namen zavarovalništva pa je že itak jasno.

V Sloveniji so tudi že umirali otroci in odrasli zaradi cepljenj, a brez posledic za farmacijo in zdravnike, katere zakonodaja še vedno ščiti tudi za smrtne napake.

In tako se v seštevanju odpre tudi fronta razmišljanja, da so lahko cepljenja več ali manj zgolj podpiranje farmacevtske industrije in zdravniškega lobija pri kovanju njihovih astronomskih dobičkov. Nenazadnje, kdor bolezen izumi, ima zanjo tudi zdravilo. Vsaj moral bi ga imeti…

Po dolgih letih pritiskov uradne medicine za ohranjanje obveznega cepljenja, se zdaj tudi v naši mali podalpski končno nakazuje možnost spremembe obveznega cepljenja, sploh za otroke.

Ministrstvo za zdravje je pripravilo določene spremembe zakonodaje obveznega cepljenja, po katerih bo sicer mogoče še vedno kje pisalo, da je cepljenje obvezno, a če za neupoštevanje obveznosti niso predvidene nobene kazni, recimo kot 500€ sedaj, potem bo to pomenilo, da je cepljenje otrok prostovoljna odločitev.

Sam sicer cepljenju ne nasprotujem, nasprotujem pa oblikam z zakonom določenega obveznega cepljenja. Zagovarjam pač, naj sprejema odločitve za svoje in otrokovo zdravje vsak sam in dovolj odgovorno, da ne škoduje namerno sebi in/ali drugim – to pač ne bi smelo biti težko, kljub temu, da nas naši cepljeni parlamentarci učijo drugačnega pristopa….

Don Marko M