Uau, kakšen lahkoten, sončen, poseben, prazničen dan. Rojstni dan SFR Jugoslavije je danes. 70i. Pred ravno toliko leti so namreč zavedni državljani narodov Jugoslavije imeli jajca v Jajcu in pobeglemu izdajalskemu kralju Petru prepovedali vrnitev v Jugoslavijo, obenem pa ustanovili NKOJ in Josipu Brozu Titu podelili naziv maršala. Rodila se je nepozabna država, z nepozabnim predsednikom….

Rodila se je država z jasno vizijo – najprej iz naše grude pomesti z okupatorskim naci/fažizmom in domačimi, od Boga poslanih, domobransko/ustaško/četniškimi izdajalci.

Istočasno se je v glavah in srcu državljanov vseh narodnosti Jugoslavije gradilo bratstvo, enotnost in zavedanje, da je treba storiti vse, kar je v moči posameznika, da se okupatorsko/izdajalske grozote te vojne ne ponovijo več.

To isto bratstvo in enotnost, vsi za enega eden za vse, je potem takoj po osvoboditvi, dobesedno iz ruševin v splošnih pomanjkanjih vsega, zavihalo rokave, pljunilo v roke in začelo graditi, graditi, graditi…ustvarjati. Iz nič, v vse. V vse, kar tvoje oči še danes vidijo v 95% primerov tudi po Sloveniji.

V svetovnem merilu je imela Jugoslavija eno najmočnejših gospodarstev, športnih reprezentanc, vojaško moč, najmanj nezaposlenih in/ali revnih, skratka vse, o čemer še danes sanjajo milijarde ljudi po svetu.

Ja, Jugoslavija je imela, kar je danes tudi slepemu jasno, enostavno tako brilijantno izdelano kompleksnost v enostavnost, da bi z zgolj kakšno manjšo poosodobitvijo bila že presežek presežkov. Kar so priznali tudi voditelji največjih držav in še danes in v bodoče bo Jugoslavija ostala (po)učen primer iz katerega se učijo povsod po svetu.

In ja, Jugoslavija je imela – Tita.

Edini predsednik, največji med največjimi, kateremu sem v svojem življenju zaprisegel zvestobo, je – Josip Broz Tito. Preden zaprisežem zvestobo traja, a ko jo zaprisežem – traja. In očitno bo tako ostalo, najmanj dokler se ne rodi nov Tito….

Jugoslavija mi je dala možnosti učne ure ponosa, vztrajnosti, tovarištva ter številnih piljenj in dokazovanj mojega (naravnega) talenta na številnih področjih, predvsem pa mi je dala mnoga poznanstva in prijateljstva v dobesedno vseh republikah, ki še vedno enako iskreno trajajo in vsako leto jih je celo še več dodanih.

Ja, tovarišice in tovariši, gospe in gospodje – danes SFR Jugoslavija praznuje okroglo obletnico – 70. rojstni dan. Živela ! …vedno ponosen, da sem del nje….

In tako sem stopil v današnji prazničen, polnega sonca obsijan dan. Zajahal svoj kolesnik in se spustil po mestnih ulicah. Tam v ulici pred trgom največjega slovenskega pivskega pesnika sem naletel na malčke, ki so se po parih držali za vrvico v sredini. Bili so Zajčki.

Skupina iz vrtca, v kateri razgraja tudi moja mala Koki, a je tokrat ni bilo zraven, saj je danes, po 4ih dnevih trebušne gripe, doma končno začela spet kazati tiste svoje razpoznavne znake genske navihanosti.

In ko sem prišel na nekaj metrov razdalje proti Zajčkom, so mi vseh 15 naenkrat, sponatno in enotno, začeli zeeeelloooo na glas – Ciaaaaoooo ! Seveda sem jim odzravil in še po 50m poslušal njih brbotanje – “to je tata Gaje”. Priznam, ganilo me je in  nisem imel pojma, da sem tako popularen….

Usodi se ne da ubežati. To je vedel tudi neznani jasnovidec pred 321 leti, ki je v svoji prerokbi jasno zapisal, da bo od danes dalje ena črna postala pomemben del mojega vsakdana.

Potem, ko sem si jo ogledoval na spletu, sem danes vstopil tudi v trgovino. Na vhodu za trenutek zastal, spustil oči na sprehod in….Padla mi je v zenice. Bila je tam, v družbi ostalih tudi privlačnih, ampak ona je bila posebna. Obline, vrat, tako oprijemljiva, tako poželjiva, tako črna, tako sexy…Usodna privlačnost.

Začutil sem na brbončicah, da je tudi njen akustičen glas prava melodija za mojo dušo. Strinjala se je, da bo moja, več pa tudi ne rabim. Pa sva šla. Novim zmagam naproti. Tista črna, zdaj moja kitara in moja malenkost.

Kot mulc sem sicer prisegal na tolkala, bobne. Tako osvobajujoč instrument. Tako pračloveški, a tako pristen. Poln ritma, strasti, sproščanje divjega v civiliziranem.

Ko sem še kot mulc na podeželju, kjer sem odraščal, prvič omenil moji gospe materi, da bi pa jaz imel doma prave bobne, katere bi si kupil s svojim zaslužkom, od prodaj špargljev, grozdja, breskev turistom, ki so stali v poletnih kolonah pred mejnim prehodom, je bil odgovor kakopak – ne.

Ker, dovolj ji je bilo že to, da je morala sosede po vasi poslušati, da kakšen čupavi hipi sem, ki noče hoditi k maši, pa sploh je bila mnenja, da me bo okopavanje krompirja in ostalih poljščin bolj osvobodilo, kot bobni.

A že v istem trenutku je vedela tudi, da se to ne bo po njeno končalo. Že naslednji dan sem namreč po vasi nabral 10 tistih okrogli Dash praška valjev, ki so jih itak vsi doma uporabljali za pranja, in potem spokal v domačo klet furat kreativnost.

Po 2eh dnevih je nastal čudovit komplet bobnov, s činelami pokrovkami in celo v črno pobarvani. Bobnanje se je začelo. A le za dva dni. Ko sem tretji dan prišel iz šole, sem videl dim na njivi in pogled v klet je samo potrdil moj utemeljen sum najhujšega – goreli so moji bobni.

Ker sem naučen, da tujega nočem, svojega pa ne dam, gospa mati pa se je nad to svojo potezo delala angleža, je bilo jasno, da to pomeni – vojno napoved. Ja, pri nas ni bilo nikoli dolgcajt.

Naslednji dan sem šprical zadnje 3 šolske ure. In zgasnil domov. Najprej sem iz kuhinje gospe matere pobral 7 loncev različnih dimenzij, za katere sem ocenil, da so dovolj stari, da jih bo lahko pogrešala. Danes sicer vem, da se najboljše skuha ravno v starih loncih, ampak pustimo zdaj podrobnosti…..

Z lonci sem spokal v delavnico. Pograbil bor mašino. In v sredino vsakega lonca navrtal luknjo. Lonce, vijake in vse potrebno orodje sem potem odnesel v klet. In potem sem celo popoldne na miru, ker je gospa mati šla k sosedi na kafe, sestavljal leseno ogrodje, nanj privijačil lonce in pokrovke. Potem pa testiranje. Noro. Imeli so še boljši sound, kot tisti pokojni kartonasti.

Tretji dan je gospa mati po kuhinji iskala enega tistih loncev. Gledal sem jo brez besed. Potem se je spomnila, da ga je mogoče pustila v kleti zadnjič. In je šla. Jaz sem pisal domačo nalogo, kar je bilo prej izjema pravila, kot koristno, a tokrat sem ocenil, da je koristno.

Potem sem slišal  neko bobnenje iz kleti. Pa neke kletvice, čeprav me je gospa mati učila, da se to ne sme. Potem sem slišal njene korake. In potem je stala pred vrati dnevne. Izgledala je drugačna. Tako žensko, to vem danes.

In potem je začela spuščati neke zvoke, katerih še CIA ne bi dešifrirala. No, to pa je bilo preveč. E pa jebemti, da v tej bajti otrok ne more niti domače naloge na miru delati. In sem šel. Malo po vasi. Svež zrak dobro dene za sprostitev.

To sem rekel tudi gospe materi, ko sem se po 3eh urah vrnil domov. Pomirjen sem šel spat, čeprav mi je gospa mati suflirala o nekih polomljenih kosteh in zažiganjih čupe med spanjem. Ženska ljubezen pač ne pozna meja.

Naslednji dan sem že od jutra dalje in ves šolski pouk do povratka domov vneto pričakoval, da bo gospa mati tudi te moje kreativne bobne zakirula na njivi. A dima ni bilo nikjer. Bilo je sicer še nekaj njenega ognja, a dima nikjer.

Po tem dogodku se je začelo obdobje, ko sem začel še intenzivneje spoznavati globine rokenrola in ugotovil sem, da je kitaro dosti lažje prenašati naokoli. In od takrat je v meni tlela želja zabrenkati na svojo kitaro…. saj ne, da ni bilo možnosti prej, ampak, kot sem rekel, jasnovidec je napovedal današnji dan.

Četudi do danes nisem znal igrati nobenega glasbenega instrumenta tako, da bi lahko rekel, da ga znam igrati, sem vseeno vedel, kaj in kako hočem, da so odigrani moji komadi, pardon, zaenkrat dva komada, ki sta na poslušanje na strani bloga pod Just M, katera so mi pomagali posneti prijatelji glasbeniki. To je bilo res prav zabavno….

A zdaj je prišel čas, da začnem sam zlagati tistih svojih 104 komadov na zalogi natanko tako, kot sem si jih zamislil in povsem drugačnega zvena, kot dosedanji.

Kar seveda pomeni, da me poslej, ker o igranju kitare res nimam nobenega pojma, čaka mukotrpno, a veselo delo številnih treningov. Ampak saj veš kako je – tudi najmočnejša želja se ne izpolne, če zanjo sam nič ne narediš. Brenkanje na mojo prvo črno kitaro torej od danes dalje postaja resen hobi.

A že danes sem odločen, da bom edini pravi kitarski duet odigral z Ericom Claptonom in to točno ta komad. On sicer tega še ne ve, ampak dovolj je že, da to vem jaz…..

Don Marko M