Pred dnevi sem objavil zapis Pozitivna totalitarna Slovenija , v katerem sem izrazil svoje stališče do predloga zakona, po katerem bi lahko policija oz. druge uradne osebe izvajale (po)poln nadzor tudi nad nič krivimi državljani naše male podalpske….

Od imen, katera sem v zapisu omenjal, se je oglasila zgolj informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki sicer mojemu zapisu večinsko ne oporeka, pač pa nasprotuje moji navedbi, kjer sem njeno ime dodal preostalim, ki so ZA sprejetje tega policijskega zakona.

Naj povem, da je bila takšna moja navedba na račun informacijske pooblaščenke dodana na osnovi mojih praviloma pozornih opazovanj izjav, katera so podajali tako parlamentarci, kot preostali, ki so podajali izjave za javnost v primeru tega predloga policijskega zakona.

In ker v, sicer bolj skopih, izjavah za javnost parlamentarcev na to tematiko, kakor tudi v primeru informacijske pooblaščenke, takrat nisem zasledil odločnega NE sprejemanju predloga temu policijskemu zakonu, sem uporabil še edini preostali možen odgovor.

A sem se, priznam, pri Nataši Pirc Musar zmotil. Na kar me je Nataša v svojem odzivu na moje pisanje kar sama opozorila v dostavljenem mi elektronskem sporočilu, v katerem je podala tudi neizpodbitne jasne dokaze njenega stališča do tega zakona.

Seveda sem se, kar je prav je pač prav, za svojo nenamerno napako Nataši opravičil in napako popravil.

V nadaljevanju si tako lahko ogledaš uradne dopise informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar, v katerih več kot nazorno izraža stališče do predloga tega zakona, kakor tudi njene odgovore na moja dodatna vprašanja, katera sem ji zastavil.

V primeru sprejetja predlogov dopolnitev zakona, bi naredili velik korak v policijsko državo, ki bi lahko nekontrolirano nadzirala tudi nič krive državljane praktično v vsakem trenutku dneva. Policijska država pa je le eden segmentov totalitarnosti. Rabimo to ?
Pregon kriminala je v vsaki državi pomebno področje. A ko gre za organe pregona, morajo biti pravne kavtele za posege v človekove pravice jasne in stroge. Pri slovenski policiji pogrešam analizo vplivov na zasebnost, ki bi jo morali izvesti, ko začno razmišljati o nakupu sofisticirane opreme, ki omogoča nadzor. Tega se naša policija še ni naučila. Ali trojance potrebujemo? Policija bo seveda rekla da, jaz pravim, da ne, ker takšni programi omogočajo pretiran poseg v zasebnost in preveč je možnosti za zlorabe.

V kakšni in kolikšni meri bi utegnila biti ogrožena komunikacijska zasebnost posameznika državljan-a/ke v primeru sprejetja predlagane oblike dopolnitve/spremembe tega zakona v primeru, da vaši predlogi ne bi bili sprejeti in bi obveljal zgolj prvotni predlog ?
Zame je dovolj, da takšna možnost obstaja. Verjamem v dobre namene policistov in željo po pregonu kriminala, a še tako plemenit cilj ne sme opravičevati vseh sredstev.

Od koga bo lahko državljan/ka zahteval/a odgovornost in morebitno odškodnino, če bi bi ugotovil/a, da je bila njegova komunikacijska zasebnost neupravičeno ogrožena ali zlorabljena z rabo Trojanca in IMSI opreme ?
V vsakem konkretnem postopku je seveda največja “kazen” za policiste izločitev nezakonito pridobljenih dokazov. Seveda pa ima vsak tudi možnost tožiti zaradi posegov v osebnostne pravice v civilnem postopku, če ni bil osumljen za storitev kaznivega dejanja in ni zakonita kolateralna škoda.

Boste po zaključku manadata informacijske pooblaščenke prestopila aktivno v strankarsko politiko ?
Ne.

Don Marko M