Vem ja, že tisoče definicij in receptov za srečo, ti je bilo predstavljenih. Če ti je kateri pokazal pot do osebne sreče prav, če ne, verjetno ravno tako prav. In tudi zaradi tega ti v današnjem zapisu ne bom predstavljal recepta za srečo, verjetno vse prej kot to. Ker pač vem, da ti dobro veš, da sreča ni v širini in/ali višini, temveč globini. Globini trenutka. Ker je vse samo trenutek….

Danes ti zato predstavljam drugi gostujoči zapis v zgodovini tega bloga – trenutke Vojkove zgodbe. Ne bom tajil, ko sem prijel v roke aprilsko številko Kraljev ulice, katere sicer redno prebiram že dobrih 5 let, sem si rekel – “No, tole pa moram objaviti na blogu”. Ne sprašuj zakaj, tako sem pač začutil v danem trenutku, da je prav.

Seveda sem pred objavo v nadaljevanju zapisanega, vsled spoštovanja avtorskih pravic, najprej kontaktiral uredništvo Kraljev ulice, kakor tudi avtorja Vojka, ki sta podala soglasje za objavo. In če mi bo kdo rekel, da delam reklamo časopisu – ja, prav imaš. Tudi to delam. Namerno in brezplačno. Ker sem to in še bom za neprofitne in nekomercialne organizacije vedno rad storil, če se mi bo tako zahotelo.

In če je še kdo, ki slučajno ne ve, zakaj so Kralji ulice carski časopis vreden prebiranja prav vsake številke posebej, potem je tukaj še nekaj razlage mojega pogleda o tem projektu, katero sem objavil pred 5imi leti na tem blogu pod enostavnim naslovom Kralji ulice.

No, pa se posvetimo današnjemu gostitelju Vojku in njegovi zgodbi. Prvemu delu zgodbe. Zgodbe, ki zadane. Zgodbe globine trenutkov, zaradi katere utegneš ugotoviti, da si ipak srečen človek…..

Don Marko M

MOJA ZGODBA, 1.del

Rodil sem se leta 1970 v pijansko družino. Tako se je pravzaprav začelo moje dokaj žalostno življenje. Mama je veliko pila, oče pa me še sedaj noče priznati, ker naj bi moja mama istočasno hodila z njegovim bratom. Kot da bi jaz kaj imel pri tem !

Spomnim se, da mi je sosed povedal, da se lahko samo njemu zahvalim, da sem sploh še živ. Star sem bil namreč kak mesec, ko me je teta vrgla čez balkon iz drugega nadstropja stare hiše. Če bi padel na dvorišče, bi od mene ostal le še madež. Sosed je ravno takrat prihajal iz službe in je videl, kako sem letel proti tlom. Pograbil je mojo blazinico in me ujel nanjo, tako da se mi ni zgodilo nič hudega.

Spomnim se svojih štirih let, takrat je v kuhinji umrl star oče. Skočil sem čez pokrov krste, na pogreb pa me niso peljali, ker očitno nisem bil dovolj star, da bi videl pov na ljubljanskih Žalah. Mama je mojo teto, svojo sestro, porinila v grob, ker se je smejala, namesto da bi jokala.

Hodil sem v Emono krasti vino. Če sem ga prinesel mami, potem ni bilo batin, če pa so me v trgovini dobili pri kraji, pa sem dobil batine kar na licu mesta, potem pa me je še doma mama vrgla ob zid in za nameček kar fino pretepla. Jedel sem v glavnem samo čips, pil pa kokakolo. To so bili moji dnevni obroki, namesto večerje sem večinoma hodil spat lačen.

Štel sem približno 6 let, ko sem delal v Tivoliju, v lunaparku. Čez dan sem se vozil z vrtiljakom, zvečer pa pometal in pomagal parkirat avtomobilčke, tiste, s katerimi se ponavadi zaletavajo, za kar so mi plačali 5 din. V trgovini sem z ata denar dobil ravno kilogram kruha in pašteto pa še nekaj drobiža mi je ostalo.

Ampak kaj, ko to ni trajalo dolgo, le kake 2 do 3 dni, potem pa sta mi mama in teta vse pojedli in sem spet hodil spat lačen. Ko sem enkrat prišel v lunapark, sem jamral, da sem lačen, in od takrat naprej sem jedel pri njih. Denarja nisem več dobival, saj sem jim že na začetku priznal, kako življenje imam.

Zelo sem se jim smilil, ne boste verjeli, ampak tudi cigani imajo srce. Hvala jim za lepe trenutke mojega otroštva.

Pri sedmih letih sva s staro mamo spala povsod, kjer sva lahko. To pomeni po kleteh, pod milim nebom in včasih tudi na stopnicah šišenske policije. Patrulja te policije je bila večino mojega otroštva prisotna na našem domu, saj je mama vodila v stanovanje pijance.

Dokler je bilo alkohola v izobilju, je bilo vse fajn, problem pa se je pojavil, ko je le-te zmanjkalo. Takrat so se spravili name in na staro mamo, “velikodušno” so naju pretepali. Mene je nekoč en tip dvignil do stropa in me kratkomalo spustil na tla. Z brado sem priletel v rob mize in imel čisto plavo brado.

Zato sva pogosto bežala iz stanovanja, in ko sva prenočevala na mrzlih stopnicah pred policijsko postajo, mi je nek policaj prinesel pomarančo. Prosil sem ga, če bi lahko šli gor naredit red, pa se je samo nasmehnil rekoč, da glede tega vlečejo šibice. Tisti, ki potegne krajšo, gre v stanovanje delat red. Nisem ga razumel, vem pa, da je bilo precej mrzlo in sem se stisnil k stari mami in zaspal.

Pomarančo sva si zjutraj razdelila, malo meni, malo njej. Proti poldnevu sva se vsa prestrašena namenila proti domu, saj nisva vedela, koliko jih je še v stanovanju. Ko sva se bližala, sva pred hišo opazila policijo in si oddahnila, saj sva slutila, da je doma zato verjetno mir.

Leta 1978 je socialna služba navsezgodaj prišla pome, odpeljali so me v Veržej, v zavod, kjer sem bil leto dni. Toliko so rabili, da so pogruntali, da ne sodim tja, saj so bili ostali otroci mladoletni prestopniki, jaz pa edini, ki je hodil v 1. razred osnovne šole. Tam so me pretepali, jaz pa sem jih grizel. Zobje so bili pač moja edina obramba.

Ko so se začele počitnice, tiste, ki trajajo celo poletje, me je vzgojitelj peljal v Stročjo vas na enomesečne počitnice. Toliko časa je bil namreč zavod zaprt, ker so ga obnavljali. Pripeljal me je na kmetijo. Uh, kako se je bilo lepo igrati z muckami. Prvič sem dobil tudi pravega prijatelja, to je bil njihov kuža Miki. Takoj sva postala prijatelja.

Prvič sem videl krave, kokoši in svinje. Počitnice so bile zelo lepe, a čas je prehitro minil in moral bi se vrniti v zavod. Učitelj je prišel pome, pa sem se skril pod mizo, kjer je sedel gazda kmetije. Oklenil sem se njegovih nog, začel jokat in prosit, da ne grem nazaj in da bi rad ostal pri njih !

Potolažil me je in se začel z učitelejm meniti, da še imajo papirje za rejniško družino in če lahko kako pomaga. Jaz bi rad ostal pri njih na kmetiji. Izpod mize sem prilezel šele takrat, ko se je učitelj odpeljal nazaj v zavod. Že čez kak teden je bil nazaj. Zagledal sem njegov avto in že spet sem bil pod mizo.

Gazda, njegova žena in mlajši sin ter učitelj so sedeli za mizo, jaz pa pod njo, ko mi j eučitelj rekel, da ima pred sabo papirje, s katerimi je odločeno, da lahko ostanem na kmetiji. Nisem mu verjel, ko pa mi je to povedal lastnik kmetije, sem bil takoj pri njem v naročju. Nekaj so se menili, ampak jaz nisem nič slišal, moje misli so bile čsito drugje.

Zaspal sem kar pri lastniku v naročju, saj sem se tam počutil varnega. Zbudil sem se v postelji in najprej sem se skušal spomniti, kje sploh sem. Ko sem zagledal Mikija, sem vedel, da sem še vedno na kmetiji. Kar vriskal sem od veselja, da imam okoli sebe dobre ljudi, ki me imajo radi.

Počitnic je bilo konec in moral sem v šolo, začel sem hoditi v drugi razred. Sošolci so me sprejeli zelo prijazno, v razredu sem se družil z njimi, med odmori pa sem bil raje sam. Nisem jim še zaupal, saj sem imel slabe izkušnje iz zavoda. Kak mesec sem rabil, da sem se popolnoma vklopil v šolo in življenje na kmetiji.

Uh, kje so tisti časi, ko se je vse delalo s kravami in konji ? Njive so orali s kravami in prav lepo je bilo. Ljudje os imeli več časa za soljudi kot danes, ko vse nekam hiti. Rejnika sem klical ata, njegovo ženo pa mama. Kako lepi besedi sta to, ko lahko nekomu rečeš ata ali mama.

Imela sta me zelo rada in me vzgajala, kot bi bil njun otrok. Nobenih razlik nisem čutil med njunimi otroki in mano. No, njuna hčerka je bila že poročena, starejši sin pa duhovnik, tako da sva bila doma samo jaz in njun mlajši sin, ki je sicer 10 let starejši od mene.

Vojko

se nadaljuje……v majski številki Kraljev ulic, pri uličnem prodajalcu v tvojem mestu, mogoče ga kupiš celo pri Vojku…..