Najboljši motivatorski govor je bil spisan že zdavnaj

Številni ljudje so pripravljeni mastno plačevati obiskovanje motivacijskih predavanj in tudi dejansko plačujejo. A tudi po teh predavanjih so še manj motivirani kot prej, čeprav z lažjo denarnico. Ne, nisem bil še na nobenem, a poznam osebe, ki so bile. In še vedno redno obiskujejo motivacijska predavanja, predvsem s tematiko, kako zaslužiti….

Dokler eni dojamejo, da je motivacijsko zaslužil zgolj predavatelj, v glavnem vlak že zdavnaj odpelje s perona. A četudi nisem osebno obiskal nobenega tovrstnega motivacijskega predavanja, pa sem si vseeno, iz golega firbca, odgledal (ker je Youtube lahko tudi učinkovito delovno orodje) nekaj posnetkov teh masovnih motivacijskih zadev. Še posebej tiste v nabito polnih dvoranah….

In takoj priznam, da mi je motivacijsko, čeprav teh zadev dejansko ne rabim, dosti bolj všečen in učinkovit vsak nastop stand up komika, kot pa “voditeljev” teh motivacijskih masovk v dvoranah. Sicer so zelo zanimivi prizori, ko v dvorani nekaj tisoč ljudi na določen izraz voditelja poskočijo in padajo v delirij enotnega gibanja, ampak kaj bi vse to, če pa že takoj po odhodu iz dvorane ta ista množica postane neenotna.

Priznam, da sem obenem ob tovrstnih prizorih tudi malo zaskrbljen, čeprav v isti sapi priznavam, da je motivator, ki je sposoben takšno množico spraviti v enotno podrejeno gibanje lahko le zelo sposoben in bister, česar pa že ne upam trditi za tiste, ki hipnotizirano sledijo vsakemu njega gibu. Ampak ker je v teh primerih v ospredju zgolj biznis za enega in strošek za ostale, se ne poglabljam v dodatke.

Se pa lahko v le te, ko nanese debata o motivacijskih govorih voditeljev, ki nagovarjajo svoje ljudstvo, kjer so v ospredju druge komponente. Največji svetovni voditelji, bodisi zapomnjeni po dobrem ali manj dobrem, niso bili obvezno tudi odlični motivatorji svojega ljudstva. A tisti, ki so to bili, so uspeli ustvariti nesluteno enotnost in zavednost večine državljanov do svoje države.

Mnenja sem, da mora imeti oz. ima odličen motivator predvsem naraven talent voditeljskih sposobnosti, ki pa seveda ne zadostuje, če mu niso dodane ostale komponente socialnega utripa in še cel kup kompaktnosti, ki ustvarjajo razliko med odličnim in povprečnim motivatorjem.

To je tako, kot če bi pisec besedila motivacijskega govora svoje besede dal v predstavitev 10im različnim osebam, od katerih bi težko več kot ena izkazala prepričljivost nastopa. Ja, pisci motivacijskih govorov so pomemben člen večine voditeljev, a obenem je jasno, da so znali in znajo najbolje motivacijsko nagovoriti svoje ljudstvo ravno tisti, ki si sami zlagajo svoje besede in jih potem tudi predstavijo.

In ko pogledam naše parlamentarne motivatorje, katerih prvenstvena naloga je motivirati narod, mi je jasno le, da si predvsem sposojajo govore velikih uspešnih voditeljskih motivatorjev iz zgodovine, ki pa seveda v njih predstavitvah zvenijo ponesrečeno, tudi smešno in povzročajo vse kaj drugega, kot motiviranost naroda.

Posledično je sicer že preveč naroda nemotiviranega ali pa se motivira v povsem nepotrebno smer, a tega ne morem pripisovati toliko komedijam motivacijskih zmešnjav teh naših “voditeljev” kot temu, da si mora samomotivacijo ustvariti vsak sam. In če se zna nekdo samomotivirati v smeri materializma in zaslužkarstva, k čemur sicer usmerja preveč sodobnih motivatorjev, potem ne bi smel biti prav noben problem samomotivacije v smeri skrbi do sočloveka in narave.

Predstaviti motivacijski govor občinstvu, pa naj gre za spontan nagovor ali vnaprej pripravljenega, tematskega ali posplošenega, je kakopak vse prej kot lahko. In tudi zato so motivacijski govori tistih največjih iz zgodovine skrbno hranjeni in prenašani. Biserov pač ne najdeš kjerkoli.

Nekoč, pred skoraj okoli 1900 leti, je živel Mark Avrelij, rimski vojskovodja, cesar in filozof. Otroštvo mu ni kazalo, da bi kdaj lahko postal cesar, a usoda je imela svoje načrte. Večino svojega življenja je preživel na bojiščih, častil je grško filozofijo in obenem bil tudi sam filozov.

A ni bil tisti klasičen filozov, ki bi nabiral znanje iz knjig. Bil je tistega kova filozof, ki je svojo filozofijo, skladno s katero je tudi živel, pretapljal na papir na osnovi svojih doživetij vsakdana. Iz ljudi, za ljudi.

Etika je bila njega nosilna smer, torej tudi poudarjanje pomembnosti enakosti in povezanosti ljudi, ob čemer je ugotovil tudi, da v kolikor želi človek priti do tako iskane in želene trajne sreče, potem mora živeti skladno z naravo.

In tako je Mark takrat spisal tudi motivacijski govor sam sebi, kot posledico dialoga, katerega je izvajal sam s seboj in za potrebe samomotivacije vsakega jutra. Čeprav so od takrat minila stoletja, tisočletja, pa je motivacijski biser Mark Avrelija še dan danes sam vrh motivacijskih govorov vseh časov in bo kot kaže še krepkih let.

Tako je Mark zapisal svojo samomotivacijo, s katero je vsako jutro znova in znova vstajal, ter jo izvajal :

“Ko ti je zjutraj težko vstati, si reci : Moram iti na delo kot človek. Zakaj bi se pritoževal, če pa bom delal to, za kar sem rojen – stvari, zaradi katerih sem tudi prišel na ta svet ? Ali pa je to tisto, zaradi česar sem ustvarjen ? Da se zvijem pod deko in ostanem na toplem ?

– Ampak tukaj je lepo….

Torej si rojen, da se počutiš lepo ? Namesto da bi opravljal dela in pridobival nove izkušnje ? Mar ne vidiš rastlin, ptic, mravelj, pajkov in čebel, kako opravljajo svoje naloge in spravljajo ta svet v red po svojih najboljših močeh ? Ti pa nočeš opravljati dela kot človeško bitje ? Zakaj ne poskočiš opraviti tistega, kar od tebe zahteva tvoja narava ?

– Ampak včasih moramo tudi spati….

Strinjam se, ampak narava je postavila mejo tudi za to, kot za hrano in pijačo. Ti pa si to mejo prekoračil. Imel si več kot dovolj spanca. A ne tudi dela. V tem si še vedno pod dnevno normo.

Nimaš se dovolj rad. Le če bi se imel, potem bi imel rad svojo naravo in tisto, kar od tebe zahteva. Tisti ljudje, ki imajo radi to kar delajo, se temu popolnoma posvečajo, pozabljajo celo se umivati in jesti. Imaš mogoče manj spoštovanja do svoje narave, kot pa graver do tistega kar gravira, plesalec do plesa, revež do denarja, karierist do kariere ? Ko so zares prevzeti s svojim delom bi oni raje prenehali jesti in spati, kot pa se odrekli izpopolnjevanju svojih veščin.

Ima pomoč drugim kakršnokoli vrednost zate ? Mar ni vredna tvojega truda ?”

 Don Marko M

Mark Avrelij (blog Don Marko M)

Leave a Reply

Your email address will not be published.