Državljani naše male podalpske smo danes, kot celota, slaba družba. Ker družba, ki si dovoli ustvariti 25% revežev in 40% socialno izključenih je lahko zgolj in edino slaba družba. Neodgovorna, asocialna, nehumana družba, skratka zajebali smo…..

Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj obžaloval svojo udeležbo pri osamosvajanju naše male podalpske. Niti to, da sem bil takrat mlajši in primerno naivno verjel nasitnim obljubam takratnih politkov, ki so obljubljali neko pravično, složno in napredno državo. Za to se enostavno nismo borili !

Danes je vsako letni Mednarodni dan boja proti revščini. Ne, to ni praznik. To je dan žalosti. Še bolj kot 1. november. Tisti na tisti dan so vsaj mrtvi, boj proti revščini pa je namenjen živim, živim mrtvecem in tistim, ki gredo v to smer. Vem ja, zveni povsem kruto in nečloveško, ampak pred dejstvi si ne smemo zatiskati oči.

V bistvu si nisem nikoli mislil niti, da bo dan boja proti revščini kdaj zaznamoval tudi Slovenijo. Obljube politikov so bile mogočne in zajetne v nasprotni smeri. Da vsaka šola nekaj stane ni dvoma in je tudi prav, zelo narobe pa, če se iz te šole ne bi nič naučili.

Ne, tokrat ne bom o tisti umski ali duhovni revščini določenega dela. Ker ni potrebe razlagati tistim, ki (se) ne mislijo spreminjati. Revščina vsakdana – tako brutalno kruto zveni – je namreč začela krepko nažirati tudi po naši mali podalpski.

Slovenska revščina skozi čas

V prvih 3eh osamosvojitvenih letih je stopnja revščine skočila na 100 tisoč in se potem počasi začela dvigovati. Drugi močnejši skok se je zgodil v času prve Janševe vlade, ko je število doseglo in preskočilo 200 tisoč.

Pahorjeva vlada je sicer statistično znižala številke revščine v prvem letu vladanja, a ob odhodu zapustila presežek. Za nameček so Pahorjevi SDjevci v nepozabni socialni reformi ustvarili vse pogoje za novih par 100 tisoč revnih državljanov.

Prva sodelavka takratnega ministra Svetlika je bila Anja Kopač Mrak. Ta Mrak, ki spet ugaša luč socialne države, tokrat v vlogi ministrice.

In potem sta se v dveh letih zgodila spet Janša in Bratuškova, katerima je uspel veliki socialni met v ustvarjanju današnjih že preko 500.000 državljanov v revščini. Kje ste tisti volilci, ki ste volili (in jih še) te levo desne uničevalske komunajzarje ? Ste ponosni na to, kar ste naredili lastnemu narodu, sosedu, znancu, mogoče celo sebi ?

Vsak 4 državljan naše male podalpske živi v revščini, socialni izključenosti. Ljudje, se sploh zavedate, da smo kot družba totalno zavozili in da nas je lahko zelo, ampak zelo sram ?!

Misliš, da se tebi ne more zgoditi, ker imaš, zaenkrat, še vedno solidno plačo in prihranke, poleg svoje bajte in avta ali dveh. Ne bodi tako prepričana/a.

Ko ne gre nižje, gre v globino….

V resnici je zadeva še bolj grozna. Če bi se občutno znižali ali celo ukinili socialni transferji, bi stopnja revščine čez noč poskočila na najmanj polovico, torej milijon državljanov.

In ne, z revščino se ne ubadajo zgolj brezposelni in/ali upokojenci, vedno bolj se morajo z njo soočati tudi ljudje, ki pošteno, trdo garajo, od jutra do večera, v zahvalo pa ne dobijo zgolj tistih borih 500 € plače, ampak je sploh ne dobijo.

In ravno tisti Miličevi delodajalci GZS, ki plač sploh ne dajejo ali jih v minimali, celo po obrokih, pa še to v zamudah, imajo največ povedati, kako bi morala izgledati reforma trga dela.

Jasno je, da so v tej zgodbi najbolj ogroženi tisti, ki že po zakonu narave praktično težko ali ne morejo skrbeti zase. Torej starejši in otroci. In če se starejši še nekako lahko znajdejo, čeprav težko, so otroci povsem nemočni pri ustvarjanju pogojev samooskrbe.

Da so otroci lačni, brez tudi minimalnih materialnih pogojev in posledično izključevani iz socialnega okolja je seveda povsem narobe. Zelo narobe, zelo žalostno, zelo sramotno za družbo.

Današnji otroci namreč v ničemer in nikakor niso krivi, da se jim to dogaja. Nekoč so bili otroci naše največje bogastvo….

In otroci težko razumejo, kaj so narobe naredili, da ne morejo in ne smejo malicati ali kositi v vrtcu ali šoli. Težko razumejo, da jih ta država izloča, izbrisuje iz socialnega okolja. In kako potem, ja, le kako, od teh otrok, ko odrastejo, pričakovati in zahtevati, da s svojim znanjem in delom vračajo državi tisto, kar jim je država odvzela ali celo sploh ne dala.

Slovenija je na odlični poti proti vrhu držav EU po revščini

Revščina lahko ljudi potisne v neke druge dimenzije obnašanja in posledično se potem čudimo porastu kriminalitete, nasilju, samomorom, prostituciji in drugim nepotrebnim dejanjem otrok in zaposlujemo vedno več kvazi strokovnjakov za odpravljanja teh težav in zapravljamo vrtoglave cifre za neke prevzgojne programe. Zanimivo, da denarja za te terapije in ustanove ne zmanjka nikoli, bistveno manj denarja za nahraniti vse otroke pa ni od nikoder.

In tudi zato gre Sloveniji odlično proti vrhu revščine v EU, v kateri je že preko 120 milijonov državljanov v revščini, dobesedno lačnih pa že preko 45 milijonov. To je torej tista EU polna možnosti za vse, kot so nam nalagali pred vstopom vanjo.

Humanitarne akcije niso rešitev, pač pa krinka nesposobnosti države

Vem ja, kdo bo porekel, da še dobro, da imamo humanitarne akcije in organizacije, da reveži v tej državi sploh dobijo kos kruha. Na nek način sicer je. A v resnici so takšne akcije in organizacije zgolj in edino dokaz skrajne nesposobnosti politkov, ki državo vodijo. In tistih, ki jih volilno podpirajo.

Ker lažje in ceneje je državi letno pljuniti 30 milijonov humanitarnim organizacijam in trditi, da skrbimo za reveže, nenazadnje tako dobijo mesečno hrane za skoraj cel teden, če jejo 1x dnevno, kot pa jim ustvarjati pogoje dela, samozadostnosti in socialne vključenosti.

Imamo, na žalost, že 10.000 brezdomcev, a tudi 150.000 praznih stanovanj, pa vseeno nismo sposobni rešiti problem brezdomstva.

Nestrpnost do revnih raste

Vse se mi nekako zdi, da v dobrodelnih akcijah sodelujejo nekako konstantno isti ljudje, zadeva je celo več plastna, saj je vedno več primerov dobrih ljudi, ki so sodelovali v teh akcijah, danes pa so sami potrebni ravno te pomoči, katero so nesebično nudili.

Rastejo ljudske kuhinje, pro bono zdravniške ordinacije in podobno, a raste tudi število nestrpnih, ki takšnih zadev nočejo imeti v svoji soseski, ker pač nočejo, da jim takšni lokali kvarijo videz ulice. Biseri družbe, plemenski slovenceljni, ja…..

V Jugoslaviji se to ni dogajalo

Še vedno se nasmejim nad neukostjo in blodnjami tistih, praviloma rojenih šele po letu 91, ki nažigajo kako je bilo v Jugi vse v penisu.

A dokazljivo in dokazano dejstvo je neizpodbitno – v Jugoslaviji se v 50ih letih ni nikoli, ampak nikoli zgodilo, da bi imeli reveže in socialno izključene katere bi namensko ustvarjala politika s svojo kapitalsko lakomnostjo.

In tako današnja stopnja revščine v naši mali podalski ni v nobenem delu podedovana od Juge, temveč je plod izključno domače, slovenske produkcije 23ih samostojnih let.

Vem ja, malo čuden občutek za slovenceljne, ko ne morejo valiti krivde na nič in nikogar, razen na svojo nesposobnost.

Ta zapis bi sicer lahko strnil v krajšo verzijo, v manirah klero fašističnih metod in v njih običajni retoriki desnega materialističnega kvarta, “modro” prijavil, da si je vsak sam kriv in da me revščina drugega ne briga. Naj pač prodajo stanovanja, avte, pohištvo, ponos, karkoli že. In seveda nehajo metati kruh v kontejnerje za smeti.

Kdo je tebe Praslovan plavati učil…..

Ampak zadeva je globlja in je odraz družbe. Revščina, sploh otrok, je namreč močno odvisna od vladnih politik in njih načinov delovanja. Povsem jasno je namreč, da vsako t.i. saniranje proračunov v jeziku večine politikov pomeni zgolj prevod za dodatno ustvarjanje revščine.

Pa čeprav bi moral prav vsak minimalno socialen in moder politik ravno obdobje recesije, krize uporabil tudi za utrjevanje in omogočanje nemotenega dostopa do kakovostnega socialnega varstva in transferjev za državljane pomoči potrebne, kakor tudi varnih dohodkov in dostojno redno plačanega dela.

Dvoma namreč ni, da so se tiste države, ki imajo boljše sisteme socialnih zaščit bistveno uspešneje spopadle s krizo. Njih politiki pač opravljajo državljansko dolžnost, za katero so bili izvoljeni.

Dvoma pa obenem ni tudi za dejstvo, da ustvarjati revščino zna vsak bedak in tako imamo napolnjen parlament, a nikakor ne gre zanemariti, še manj pozabiti, da kolikor krat bodo naši politiki poglabljali revščino, 10x toliko dražje bomo imeli potem v izvajanje postopke zmanjševanja in izhodov iz revščine.

Cerarjeva vlada, tudi ta, v kateri, glej čudež, spet sedita in odločata uničevalca sociale naše družbe SD in DeSUS, je že napovedala nova rezanja sociale državljanov in posledično ustvarjanje novih tisočev revežev, socialno izključenih. In zadeva je zdaj takšna.

Najprej od opozicije pričakujem, da bo odločno nasprotovala takšnemu poskusu novega rušenja sociale v državi. V nadaljevanju pa….Državljani jim lahko še 1x več nezainteresirano in neodgovorno dovolimo izpeljati to njih napoved.

A lahko tudi odločno in odgovorno zahtevamo od njih, da odgovorno ustvarijo in izvajajo gospodarske in socialne pogoje za izničevanja revščine državljanov. Za to so namreč tam in od državljanov odlično plačani…..

Don Marko M