6. DrMagnum maraton Ljubljana – Izola uspešno zaključen – navdušen tudi Sean Connery

Dejstvo – vsi udeleženci 130 kilometerskega 6.DrMagnum maratona smo prišli na cilj zdravi in v enem kosu. Sicer s kakšnim kilogramom manj, litrom odtečenega potu več in od dvema odtenkoma sezonske barve kože več, a z blaženim občutkom nepozabnega….

V bistvu je bila edina posledica dodane vrednosti, ki me je spremljala po letošnjem maratonu še tja v nedeljsko popoldne misel, da so stoli ali katerakoli oblika sedala povsem nepotreben produkt za človeštvo. Menjati sedež kolesa dva dni pred maratonom – ne počni tega. Pa lepo mi je druščina po poti, polna sočutja, predlagala, da mi odšraufajo sedež in bo potem brez njega lažje….

Zelo pomembno – DrMagnum maraton od letos dalje ni več zgolj moška zadeva. Mladenka Zala je, milo rečeno, odlično poskrbela za ženski preboj v to moško “kraljestvo” in upravičeno so lahko nanjo ponosne vse ženske naše male podalpske, sploh tiste, ki bodo v nadaljevanju sodelovale v maratonu. A Zala je in tudi bo ostala prva, tako to gre…..

Odlično pa je presenetil tudi drugi novinec maratona, blogerski kolega Simon, ki je svoje priprave na ta dogodek sicer opisoval kot Igro prestolov, a odpeljal kot neuklonljivi Viking.

Pa tudi ostalih presežkov letošnjega maratona, katere smo sproducirali Zala, Simon, ter večkrat “prekaljeni mački” Igor, Matej, Pero, oče vsega Dušan in moja malenkost je bilo spet dovolj, od tega, da smo za pol ure izboljšali lanski rekord, kar ob Igorju in Mateju, ki zlahka pometeta tudi s profi kolesarji ne preseneča toliko, vremena po naročilu, pa do kalamarov, ki so se mi prikazovali namesto Marije po poti.

Začelo pa se je prej, dosti prej…..

Že v petek pod večer, ko je Filčev Pero pripeljal v Izolo, da si malo odpočije na morskem zraku pred startom in mu je kljub vsemu prijatelj Boki pripravil nepozabno rojstno dnevno zabavo. Začuda je Pero deloval povsem sveže, ko sva se v soboto ob 4h zjutraj dobila v centru Kopra, kjer sva, po sistemu Rubikove kocke, zlagala kolesi v avto, medtem ko so se na sosednjem parkingu še poslednji havba mohikanci počasi nehali vikati in odpravljali vsak v svojo smer, midva s Perom pa proti Lajbahu.

Ker sva bila oba očitno kofeinsko podhranjena, sva na eni mimogrede črpalki spila “Kafe to gou” kar “stend baj” in vsaj osnovno zagnala notranje kolesje v pogon, da bi tam na obrobju Ljubljane, kamor sva itak prišla prezgodaj, lahko videla eno lepših jutranjih sonc, takšno polno živo rdeče. In seveda sem začutil veliko potrebo po ujetju tega trenutka v fotografijo, s čimer sem nehote podaljšal Perovo neučakanost po veliki potrebi.

6.DrMagnum maraton 1 (blog Don Marko M)

Kakorkoli, na startu sva bila dobrih 15 minut prej, kar je bil obenem tudi moj prvi start na izhodišču v vseh letih maratona, leta prej sem se namreč priklapljal na Vrhniki. Seveda je tudi tokrat obveljalo Murphijevo pravilo, da tisti od najdlje pridemo najprej, 5 minut za nama je namreč prišel Simon in domačini so kakopak prišli zadnji in minuto pred zdajci.

Po iskrenih pozdravih med dobrimi ljudmi, nekateri smo se namreč nazadnje osebno videli prav lani na tem istem dogodku, so sledile še obvezne zabavne doze zbadljivk za dobro jutro, preoblačenje v bojno opremo in tata mata Dušan je dal znak za odhod.

6.DrMagnum maraton 2 (blog Don Marko M)

Do Vrhnike je šlo v ogrevalnem ritmu in pogled na prebujajočo naravo in trobeče voznike je bil prava inspiracija, pogrešal sem le krave na pašnikih, a kljub temu je sonce že začelo greti dovolj, da smo fantje na Vrhniki spravili javnosti na ogled večino mišic. In potem ajd v vrhniški klanec….

Pa logaški klanec in potem spet moja že nekaj letna karma – traktor. Ne, nimam ga še, a tudi letos sem ga spet prehiteval in zdaj že resno razmišljam, da je pa že skrajni čas, da skočim iz kolesa na traktor.

Naravni biser serpentin med Planino in Postojno smo odpeljali kot bajkerji, ki so nam spotoma delali družbo, le da so oni imeli cca 40km pospeška več, a na vrh le teh smo prišli oboji.

V Postojni prvi resnejši počitek s tekočimi osvežitvami, foto poziranji za Playboy in Cosmopolitan, Simon in Pero sta podala izjavi za CNN in RTVSLO ter nekaj sto avtogramov gorečim oboževalkam, Igor, Matej, Zala in Dušan pa za postojnsko lokalno tv ter POP.

In potem proti mojemu najljubšemu delu poti. Pred očmi se je razprl v vsej svoji krasoti Nanos, dočakal sem tudi kravice, ki so se uživaško pasle, tam naprej na levo pa moje hrepenenje v podobi senožeškega klanca. Premagali smo ga po sistemu “krepat, ma ne molat”, takoj po prevoženem vrhu pa se je moj jezik že preveč začel vpletati v kolesje in par minut počitka je bila normalna posledica.

Od tu dalje je bilo seveda vse lažje. Igor in Matej sta spotoma, za zabavo, uspešno sprovocirala Zalo in Perota, da jima sledita v nekaj naspidiranih pobegih za pospešitev adrenalina, Dušan je bil malo tam malo tukaj, s Simonom pa sva zaigrala na karto vztrajnosti konstantnega tempa do vrha kozinskega klanca. Od tu dalje je bilo potem praktično vse ravno.

In potem so se začela odpirati vrata Črnega kala. Ja, tako izgleda raj na dlani. Na desni Istra, z morjem vred, levo visoke skale kraškega roba, ki se lomijo v rižansko kotlino, spredaj pa klanec široke ceste. A tokrat navzdol.

V trenutku so bila odtehtana vsa poprejšnja griženja kolen klancev navzgor in sledil je prosti pad. Juhuhu. Veter v laseh, ovinki polagani kot Valentino Rossi v najboljših dnevih. Tam na polovici pa sem zagledal skupino kolesarjev ob cesti na postaji v senci. Naši. Ma počivajo oni, kot da smo še vedno na startu….

Pih, zabušanti. Še klanci navzdol so jih utrudili. Ajde da smo prevozili kakšno omembe vredno razdaljo, ampak zgolj pičlih 120 km in evo oni se že valjajo v senci. Bemti, ne vem več, kaj naj še s to današnjo mladino….

No, do Kopra so me nekako ujeli in privoščili smo si kratko osvežitev. Sam pa dodatno še navijaške ovacije mojega ženskega dela družine. Blažen med ženami. Sem povedal, da je mala Koki hotela na vsak način z mano na maraton ?

Da, resno je hotela in komaj sem jo prepričal, da to ni razdalja Koper-Izola, tako da sva se zmenila, da gre naslednje leto poleg od Kopra do Izole. Zgledi pač vlečejo. In potem je Dušan mali Koki podaril maratonski spominek – verižico s kolesom kot obesek. Zelo pomembno dejanje očeta maratona za mlade rodove.

Koki navdušenja ni skrivala in verižico sem ji seveda moral takoj obesiti okoli vratu, popoldne pa še dodatno razložil, da zdaj pa je postala članica maratonske kolesarske druščine, kar seveda ni pozabila spraviti v predavanje sošolcem v vrtcu. Res, kako malo rabijo otroci za polne iskre sreče v očeh, samo eno drobno dejanje velikega pomena.

In potem smo zavrteli pedala še proti cilju. Kot gre to ponavadi ob morju je veter v prsa neizbežno darilo, Izola pa nas je pričakala s svojim vrvežem, ko smo v krožišču zaokrožili pustolovščino maratona v častni krog in kako minuto kasneje pristali na gostinski terasi z dobrotami morja in izmenjavo občutkov skupne poti, pa še nekaj internih bonus trakov.

Namesto zaključka mi preostane le še iskrena zahvala sodelujočim prijateljem v maratonu za tovariško sodelovanje in razdeljeno visoko količino dobre, zabavne volje, kakor tudi vsem vam, ki ste nas v mislih bodrili in navijali za nas. Naslednje leto pa, saj veš, z novimi dogodivščinami Drmagnum maratona naprej….

p.s.
Priporočam v branje tudi remek dela opisovanja maratona blogerskih kolegov Petra Filca in Simona….

Don Marko M

6.DrMagnum maraton 3 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 4 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 5 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 6 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 8 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 9 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 10 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 11 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 12 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 13 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 14 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 15 (blog Don Marko M)

6.DrMagnum maraton 16 (blog Don Marko M)

Deli:

9 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “6. DrMagnum maraton Ljubljana – Izola uspešno zaključen – navdušen tudi Sean Connery

  1. Don čestitke tebi in ekipi za podvig.Sam še nisem zbral dovolj poguma za to.Upam da si že našel ustrezno sedalo.;)Lp

  2. Hvala Marko za zapis. Kadar je slabo vreme so takšni zapisi dobrodošli za obujanje kolesarskih spominov iz naših druženj. Vse dobro želim v želji, da se drugo leto spet zapeljemo.

  3. Pingback: 6. DRMAGNUM MARATON – RAZDEVIČEN IN SREČEN | lajf kukr je

  4. Spoštovana druščina, čudoviti ste! Z eno besedo: čudoviti! Iskrene čestitke vsem, posebej Dušan tebi, da mi je dano biti nekje v tvoji bližini, biti del te zgodbe, čeprav na drugačen način.
    Bila sem v mislih z vami, res, da sem imela več postankov kot vi, ampak sem potiskala pedala v vrhniški klanec kot zmešana. Hvala, Marko, da si me spomnil, da takoj za Vrhniko še ni samo navzdol, da obstoja še logaški klanec, pa serpentine … Ja, ja, še stari fičko mojega očeta je sopihal. In spomin se je dotaknil še našega prijatelja, ki je zagotovo bil nekje blizu, navdušen nad tradicijo …

  5. Vanja, vprašanje ni če smeš, ampak le če hočeš, dobrodošla v vsakem primeru….lahko začneš počasi segrevati kolesa in kolesje…. 😎

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *