Osebna sreča je dana vsem…..

In zanimivo je opazovati, kako se je nekateri prav otepajo. Sreče namreč. Poletno kratka, lahkotna zgodba je ta v nadaljevanju. Ničesar ti ne bo vzela, dala pa natanko tako in toliko, kot boš sam/a želela…..

Bil je eden tistih zgodnje poletnih dni, ko se je skupina nekdanjih študentov, zdaj v glavnem uspešnih poslovnežev, po 10ih letih odločila za srečanje in podoživljanje nekoč skupaj preživetega in kakopak tudi spoznavanje česa novega.

V to druženje so programsko uskladili tudi obisk mlajše upokojenega profesorja takratne fakultete, katerega so prav vsi še vedno simpatizirali. Profesor, vesel tega srečanja, jih je povabil na svoj dom.

Ob prihodu in prisrčnem pozdravu snidenja, je profesor svoje bivše študente pospremil na vrt za hišo in jih posedel okoli kamnite mize, objete v senci krošenj treh mogočnih orehov.

Besede so stekle in kar kmalu je debata ubrala smer pritoževanja o utrujenosti, izčrpanosti, stresu na delu, v družini in na praktično vsakem življenskem koraku.

Profesor jih je zelo pozorno in sočutno poslušal, nakar je spregovoril :
Zdi se mi, da vam bo prav prišla skodelica dobre kave“, nakar se je, dokaj poskočno za svoja leta, odmaknil v kuhinjo v notranjosti hiše.

Čez dobrih 20 minut se je vrnil z velikim loncem iz katerega se je sprehodil prijeten, kadeči se, vonj pravkar skuhane kave. Odložil je lonec na mizo in skočil še enkrat do kuhinje, odkoder je tokrat prinesel velik pladenj poln skodelic.

Vsaka skodelica na pladnju je bila drugačna in tudi dve si nista bili podobni. Med njimi so bile porcelanaste, plastične, keramične, kristalne, celo kartonaste…..

Nekatere so izgledale dragocene, kot bi bile dediščina poslednjega kitajskega cesarja, druge so bile videti pvsem običajno, tretje so bile obtolčene, tudi počene….

Izvolite, postrezite si“, jim je namignil profesor.

Opazoval je svoje študente med izbiranjem skodelic, v katere so si, z manjšo zajemalko, natočili kave, nekateri dodali mleko, nekateri kocko sladkorja in si posvetili kakšno zabavno bodečo iz študentskih dni.

Ko so imeli vsi bivši študentje v rokah vsak svojo skodelico, si je v eno od obtolčenih natočil kavo tudi profesor, prisedel druščini in povedal :

Opazil sem, da je najprej zmanjkalo lepih in dragocenih skodelic. Na pladnju pa so ostale nedotaknjene tiste za oko navidez nič posebne, navadne in poceni skodelice. Zase si torej želite samo najboljše za oko, kar obenem pomeni tudi izvor vašega stresa.

A vendar videz skodelice v ničemer ne prispeva okusu kave v njej. Lepša skodelica je običajno zgolj dražja in prepogosto celo zamegljuje tisto, kar iz nje pijemo.

Vsi ste bili v resnici potrebni zgolj dobre kave, ne pa skodelice, a kljub temu ste poprijeli za navidez najboljšo. In potem ste nadaljevali še z opazovanjem in ocenjevanjem skodelic v rokah ostalih.

Ko boste naslednjič začutili, da vas vase vleče vrtinec stresa in nezadovoljstva, se spomnite, da je kava kot življenje. Služba, denar, položaj v družbi pa kot skodelice.

Skodelica ne definira, niti menja kakovost življenja. Prepogosto ob koncentriranjih na skodelice pozabimo uživati v kavi…..”

Najsrečnejši ljudje nimajo vsega vidno najboljšega, znajo pa izvleči najboljše iz vsega. Živijo enostavno….in srečno z vsakim požirkom kave…..

Don Marko M

Sreča je (blog Don Marko M)

2 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Osebna sreča je dana vsem…..

  1. Res nam manjka osebne sreče. Večina jo išče povsod tam kjer je za njih ni. V nas je naša sreča in družimo se z njo vsak trenutek našega zavedanja.

Leave a Reply

Your email address will not be published.