To je kratka zgodba. Zgodba junaka današnjega časa. Namenjena še posebej vsem tistim, ki radi uporabljajo “ne morem, ne znam, ne da se mi, bom drugič” in ostale podobne glupe izgovore…..

Danes je pri nas potekal Istrski triatlon. Gre za športno rekreativno zadevo, ki sicer zahteva kar dosti napora in truda od tekmovalca – 750 m plavanja, 21,5 km kolesarjenja in 5 km teka…..Dodatna visoka temperatura zraka in soparnost, ki sta bila prisotna, kakopak nista v nobeno olajšavo.

Bil sem tam….Ne kot tekmovalec, le firbce sem kot ponavadi po takšni in drugačni dolžnosti pasel, zbiral informacije, slike….

Že na startu plavanja mi je padel v oko prizor dveh tekmovalcev, ki sta bila povezana – z vrvjo. Čakal sem, da pridejo iz vode, do koles….

Tam, v gruči koles ostalih sotekmovalcev, je bil parkiran njun podaljšan dvokolesnik, z dvema sedežema. Navezal sem pogovor z enim redarjem organizatorja, ker me je zanimalo, zakaj ta dvosedežnik, mogoče posebna kategorija ali kaj…..

Ko sta pritekla iz morja sta si vrv odvezala in se dokaj hitro spravila v kolesarsko opremo, v bistvu nič počasneje kot večina ostalih…in se zapedalirala v 21,5 km…..čez okoli pol ure sta se vrnila v gneči z ostalimi….

Sestopila sta iz kolesa dokaj sinhrono, preobula, si spela roki skupaj s trakom in….in stekla v 5 km tekaško progo….drug ob drugem, z roko v roki, dobesedno…..in tako skupaj sta tudi prestopila končni cilj…..

In zdaj bom povedal zakaj je to junaški dosežek….oba tekmovalca slišita na ime Aleš…..a eden od obeh Alešev je – slep…..Aleš je iz Kamnika in je slep….

A je oddelal celoten triatlon, celo prej kot lepo število njih brez hendikepa, in s pomočjo prijatelja, ravno tako Aleša, premagal vse, kar je bilo potrebno premagati…..Premagal je sebe….

Na cilju sem ju poprosil za foto utrinek, jima segel v roko in iskreno čestital….

Ker res globoko spoštujem vztrajne ljudi, ki vztrajno premagujejo ovire, četudi z navidez zanemarljivimi izhodiščnimi možnostmi proti tistim, katerim sicer nič ne manjka, a kljub temu furajo samo “ne morem, ne znam, ne da se mi, bom drugič”….

Don Marko M