V bistvu se nisem še posebej poglabljal, zakaj bi moralo biti tako zelo pomembno, da se ženska ob poroki odreče svojemu priimku in prevzame moževega. Kaj pa vem, mislim, da je to stvar ženske odločitve in ko se ženska odloči, se pač odloči….

Kolikor se spomnim, so se ženske v bivši Jugi same odločale ali bodo prevzele možev priimek ob poroki, ali obdržale svojega, ali pa kombinirale oba. In ta zakonska možnost obstaja še danes….

A kljub temu se relativno zanemarljiv odstotek žensk v naši mali podalpski odloči obdržati svoj dekliški priimek ob poroki, čeprav ga večina njih ob ločitvi povrne.

Se pa spomnim par primerov, ko so se emancipirane znanke poročale in za poročno obdobje skombinirale možev in svoj priimek, kar je sprožilo dokaj burne reakcije staršev predvsem ženina, ker so bili pač versko prepričani, da mora ženska prevzeti možev priimek.

Kakšnega otipljivega, sploh pametnega argumenta, zakaj je tako edino prav itak niso postregli, razen “ker je to tradicija”. Ok, mogoče njih tradicija, kar pa še ne pomeni, da mora to postati tudi tradicija za novega družinskega člana, če on(a) tega noče.

Nenazadnje – ni priimek tisti, ki bo reševal njune partnerske težave in plemenitil njun odnos….

V tujini je ženskam prepovedano prevzemati možev priimek

Kljub temu, da imajo ženske naše male podalpske svobodno voljo odločitve, ali bodo ob poroki obdržale svoj, možev ali oba priimka, pa te svobode odločanja še vedno nima dosti žensk po svetu, celo v državah “demokratične” Evrope.

Še več – v nekaterih državah je še danes, poleg kršenja določenih verskih običajev, celo protizakonito, torej ženskam z zakonom prepovedana uporaba moževega priimka.

Sprehod začenjam v Kanadi, v pokrajini Quebec, kjer morajo ženske po zakonu iz 1981 leta obvezno zadržati svoj prvotni, dekliški priimek, tudi ko se poročijo in z njim živeti celo življenje.

Pa skočimo v dobro, staro, demokratično napredno Evropo.

Leto 1983 je bilo Grčija tudi v znamenju množičnih feminističnih protestov, posledica pa je sledila tudi v zakonodajo – od tega leta dalje namreč grška zakonodaja zahteva od vseh žensk, da tudi ob poroki obdržijo svoj priimek.

Še dosti bolj “napredna” glede tega je Francija, kjer so že leta 1789 sprejeli še danes veljaven zakon, ki Francozom prepoveduje uporabo kateregakoli drugega priimka, razen tistega, katerega so prejeli ob rojstvu. Tako tudi ženske ob poroki, pa naj si še tako želijo, ne morejo prevzeti moževega priimka, lahko pa oba zakonca uporabita ob svojem priimku še partnerjevega.

Najstrožjo zakonodajo glede tega imajo v Belgiji, kjer se osebni priimek v bistvu nikoli ne sme zamenjati, medtem ko je v sosednji join(t) Nizozemski ženskam dovoljeno prevzeti možev priimek le v določenih primerih.

Drugačna slika pa je na Japonskem, kjer se od partnerjev zahteva sprememba priimka ob vstopu v zakonsko zvezo, kar v praksi pomeni, da se okoli 96% žensk odloča prevzeti možev priimek.

V Španiji, Čilu, Koreji in Maleziji pa recimo, kot pri nas, ne obstaja zakon, ki bi ženski nalagal prevzemanje moževega priimka, a tudi če bi bil, bi bilo to težko izvedljivo, kajti v teh državah obstaja močna tradicija zadržanja dekliškega priimka tudi ob vstopu v zakonski stan in večina žensk to tradicijo dosledno izvaja.

In tako smo prišli do naše male podalpske in Balkana, kjer imajo ženske v vseh bivših republikah nekoč skupne države ohranjeno tedanjo pravico do samoodločitve izbora priimka ob poroki.

Kljub temu, pa se večina žensk še vedno odloča prevzeti možev priimek, malo zaradi neke nepisane ljudske tradicije, malo ker pač ženska s tem dejanjem potrdi status moškega kot glavo družine, čeprav vsi vemo, da v bistvu ženska rola v družini.

In pred koncem….A da čigav priimek naj nosijo otroci ? Pa očetovega valjda. Ve se čigavo je seme. Ja, moral sem malo dodatno pogreti v tej prijetni vročini….

Don Marko M