Živela OF – ker se ve, kdo je zmagovalec NOB !

Praktično na isti dan, ko je tistega 1941 leta Adolf Hitler v Mariboru izjavil “Naredite mi to deželo spet nemško, tako nemško, kot je preostala Štajerska”, torej dobra dva tedna po nacistični okupaciji Slovenije, se je v Ljubljani začelo ustanavljanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki se je zaključilo dan kasneje, 27. aprila…..

In ta dan bo ostal za vedno zapisan kot dan prvega in, do sedaj, edinega pravega boja za osvoboditev Slovenije. Svobode, ki traja še danes. Ja, naši nonoti in none, tako v civilnih kot partizanskih uniformah, so se odlično in nepozabno izkazali v NOB, tako proti okupatorju, kot tudi proti domačim slovenskim izdajalcem, ki so sodelovali z okupatorjem.

Trdim, da vsi rodovi slovenstva, vedno in zavedno, nikoli ne smemo pozabiti, kaj so naši predniki v NOB najboljšega, nepozabnega naredili za bodočnost te republike, države, domovine. Sploh pa ne smemo pozabiti, da so po končanih bojih to domovino, od okupatorjev in domačih izdajalcev porušeno, z lastnimi žulji in udarniškimi podvigi dobesedno zgradili na novo.

Ko nekdo dobesedno s svojo krvjo in življenjem brani čast in ponos svoje države, domovine, pred napadi zunanjih in notranjih okupatorskih sovražnikov, sploh potem ko svojo državo in državljane izdajo vodtelji, politiki, potem si lahko in mora zaslužiti zgolj in edino večno spoštovanje, ter čaščenje v prostoru zgodovine.

To, da so naši sodobni politiki praznik OF preimenovali v Dan upora proti okupatorju, seveda nikakor ne zmanjšuje njega pomen zgodovinske pomembnosti. Ostaja pač zgodovinsko dokazano in zapisano dejstvo, da so bili ravno člani OF tisti, ki so začeli poganjati NOB za prvo in do sedaj edino osvoboditev slovenstva na tem ozemlju.

Čeprav nimajo nič manjših zaslug tudi vsi tisti, ki so jim nesebično pomagali, čeprav niso bili njih člani. A so razumeli bit NOBja, da hoče nacizem/fašizem povsem iztrebiti slovenstvo in tega dejanja okupatorju noben normalen, zaveden domoljub ni mogel nikakor dovoliti.

Seveda so se tudi v našem NOB, kot vsaki vojni, pojavili domači izdajalci, nedomoljubi in ritolizniki okupatorjev v podobi domobrancev, belogardistov in špicljev, ki so se pridružili nacističnemu/fašističnemu uničevalcem v boju zoper svoje sodržavljane, zoper slovenstvo in slovensko zemljo, in bili v krutostih še hujši kot agresor, predvsem pa so tej domači izdajalci pobili več Slovencev, kot jih je nacifašističen okupator.

Temeljno poslanstvo OF že od ustanovitve je bilo, da je potrebno proti okupatorju na naši zemlji vršiti neizprosno oboroženo vstajo, ker ima slovenski narod sam svojo pravico odločanja za lastno usodo.

In 4 leta po ustanovitvi je OF, podkrepljena tudi s pomočjo partizanskih enot iz ostalih republik Jugoslavije, tudi v Sloveniji okupatorju in domačim izdajalcem zadala končni udarec, kar je pomenilo dokončen poraz okupatorski nemški in italijanski vojski, kakor tudi domačim domobranskim in RKC izdajalcem.

Napočil je stoletja težko pričakovan trenutek za slovenski narod – svoboda na svoji zemlji ! Prvič in zaenkrat zadnjič v zgodovini slovenstva !

1945 so borci proti okupatorju končno postali gospodarji na svoji zemlji, za kar se lahko zahvalimo zgolj našim partizanom/borcem NOB, med katerimi so bile tudi številne ženske in otroci, in tega ne sme nikoli pozabiti nobena generacija slovenskega naroda.

OF je pomembno vlogo odigrala tudi po zaključku boja proti okupatorju, torej v času, ko je bilo potrebno iz dobesedno ruševin postavljati temelje in graditi domovino.

Če so v narodno osvobodilnem boju tekle solze zaradi izgub tovarišev v boju in nedolžnih sodržavljanov, katere so klali domači izdajalci domobranci, belogardisti in ostali petokolonaši, so v osvobojeni Sloveniji tiste solze zamenjale preštevilne kaplje znoja in žulji med udarniškimi gradnjami tovarn, stanovanj, cest, športnih objektov, itd., od katerih premnogi še danes stojijo v praktično isti podobi.

Danes seveda nihče ne more niti pod razno omadeževati nespornih zaslug OF v času NOB, ki je temelj slovenske samostojnosti za vse čase. Še več, 28 let neke “nove” Slovenije kar kliče po neki novi OF, ki bo osvobodila to našo malo podalpsko izpod neoliberalističnega sranja.

Do takrat pa nam ostane zgolj to, da z večnim spominom in spoštovanjem negujemo to, kar so nam naši nonoti in none, v močnem zavedanju, srčnosti, nesebičnosti in željo po neki lepši prihodnosti svojim otrokom, vnukom in vsem bodočim generacijam, podarili tudi z ceno svojega življenja – Svobodo !

Tisto svobodo, z dobesedno življenji priborjeno, katero nam v zadnjih 25ih letih brezvestno in neodgovorno zapravljajo sodobni politični nasledniki, ki si dovoljujejo celo poskušati potvarjati jasno zgodovino v prid svojih prednikov izdajalcev in večnih poražencev, ki so pobijali slovenstvo. Ne dovolimo tega – nikoli !

Zgodovina je svoje jasno povedala in dokazala, nihče je nima pravice potvarjati ali spreminjati, sploh ne večni poraženci !

Tovarišice in tovariši, partizani/borci NOB – hvala Vam za to vašo neprecenljivost ! Za vsa osvobojena leta ! Spoštujem Vašo zgodovino, ker ste Vi mojo prihodnost – živela OF !

Don Marko M

OF (blog Don Marko M)

Slovenija, Maribor, 24.04.2013, 24. April 2013 Plakat iz 2. svetovne vojne z napisom: OF je preobrazila slovenski narod iz naroda hlapcev v narod junakov. Ilustracija, OF, osvobodilna fronta, 27. april , 2. svetovna vojna. Foto: Milos Vujinovic/Bobo

17 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Živela OF – ker se ve, kdo je zmagovalec NOB !

  1. Želim ti lep praznik,lažni praznik lažnih oefovcev.Priporočam ti,da se iz KP odpraviš malo na kontinent,točneje v središče Senožeč,kjer stoji spomenik TIGRovcu,ki je prvi padel v oboroženem spopadu.

  2. Igor, tudi tebi lep praznik…..priporočam pa ti, da drugič malo bolj pozorno prebereš vsebino, pa bova oba prihranjena nepotrebnih komentarjev…..da je boj naših prednikov v NOB, do sedaj edini osvobodilen za našo malo podalpsko lažen, lahko trdiš samo ti, cel ostali svet namreč dobro ve, da je to edina resnica edine osvoboditve te države…..

  3. Spoštovani!
    Skušal bom biti čim bolj objektiven, otresen teorije zarote, otresen vsakršnega sovraštva do drugače mislečih in seveda otresen tudi tistega notranjega občutka, kako mi je bilo nekoč, v neki drugi domovini bolje, kot danes, ker je vmes le kakih 30 let in nostalgija po mladosti je močnejša od ekonomskih in političnih sprememb.
    Ko danes pišemo o tovarišu Titu in njegovem času, preveč miopično skušamo prikazati ta čas, ne vključujoč tudi globalna gibanj, ki so prednostno vplivala na vse spremembe, ki so se zgodile pred in po letu 1980.
    Začeti moramo s I. svetovno vojno, z vzroki in ne povodi zanjo ( neposreden povod je bilo dejanje Gavrila Principa, ki ga, v svetu danes, opisujejo kot “teroristično” dejanje – kako pripraven izraz so se spomnili ). Po I. industrijski revoluciji se je pričelo prerazporejanje nekdanjega fevdalnega kapitala, ki ga je, za razliko od pohlepnega novodobnega kapitalskega sveta vodil pohlep in ne neka tradicija, verske in kulturne razlike, individualna sla po imetju. Novi lastniki hitro rastočega kapitala so imeli tudi nove interese. Vrednost kolonialnih ozemelj je dobila povsem drug pomen, z razvojem komunikacij pa se je kapital pričel povezovati drugače, kot z ogledali ob bregovih reke Nil. Besedo “imeti” je zamenjala beseda “profit”. Tu ne bom razpravljal o genocidih v afriških deželah, o rasti oblasti uradnikov temveč le o rasti moči in potreb novih kapitalskih lastnikov. Iz tega se je razvil dvoboj sporazumnih, alianse in antante, ki se je končal, po stotinah milijonov umrlih, s sporazumom o razdelitvi sveta in njenega bogastva ter razdelitvi vplivnih območij.
    Tukaj medklic, kot odgovor trobitelju Batagelju – kot ilustracija. Moj ded je sodeloval v Plebiscitni komisiji tistega leta 1919. Pripovedoval mi je, kako je bila edina aktivnost jugoslovanskih in Slovenskih plebiscitarnih aktivistov neprestano kreganje med različnimi strankami, narodi in posamezniki, z veliko propagandnega govorjenja na mitingih, medtem ko so Nemci tiho, s polnimi kamioni, razvažali vreče moke in drugih dobrin na domačije volivcev in s tem pridobivali njihove glasove….
    Značilnost obdobja med obema vojnama je bila rast različnih interesnih združenj, nastanka neštetih strank, delavskih in sindikalnih bojev in boja oblastnikov ( v imenu lastnikov kapitala ) za zavarovanje in povečevanje pridobljenih pozicij, pridobljenega bogastva in vpliva. Že takrat se je pričel širiti strah pred socialnimi, socialističnimi in komunističnimi idejami, ki je izhajal predvsem iz ZDA, kje je kapital le imel največjo moč. Sledile so številne prepovedi združenj, gibanj in strank, ki so propagirale pravičnejšo delitev. Ni bila edina Jugoslavija, ki je prepovedala delavske stranke. Bolj intenzivno se je to dogajalo v ZDA, pa v Nemčiji, Španiji, Italiji…. Nove napetosti v Evropi, spodbujene s strani ameriškega kapitala, zlasti pa umetno ustvarjena gospodarska kriza ( nič drugače kot l. 2008 ) so odprla vrata nacionalističnim in fašističnim gibanjem, ki so nemudoma osvojila množice ( kakšen % je volil Hitlerjevo NSDAP vkljub današnjim trditvam, da pri njih nacistov ni bilo veliko ). Če si ogledamo kapitalsko koncentracijo v različnih državah, je bilo to skoraj normalno. Lastniki kapitala so vedno in povsod nastopali “od zadaj”, iz sence. ZDA bi verjetno celo ostale nevtralne, če bi se Japoncem ne zahotelo prevlade v Pacifiku. Tako pa so tudi njeni lastniki kapitala zavohali dobiček in se, z vso silo, vrgli v ta divji ples, v katerem so, v prvi vrsti, največ profita ustvarili prav proizvajalci orožja. Najkrajšo je potegnil seveda narod. Bojujoče države so potrebovale ali ščitile svoje trge in svoje vire surovin – in ti trgi in surovine s bile spet v lasti lastnikov kapitala.

    Nastajati je pričela tretja sila – sila ljudi brez kapitala, ki si je zaželela večje enakosti, pravičnejše porazdelitve bogastva, večje moči ljudstva – prav z lahkoto bi temu rekli tudi demokracije ( po grški definiciji ). Na filozofskih osnovah Marxa in Engelsa ter Lenina, je tako nastala Sovjetska zveza. Duh te nove filozofije se je širil. To, recimo v Evropi, ni bilo nekaj novega, saj se je podoben proces že dogajal pred leti v Franciji, Nemčiji…. Le da je iz boržuazne revolucije nastala delavska revolucija. Tu lahko priključimo tudi razvoj delavskega gibanja v Evropi – v Jugoslaviji – ki je bil kasneje grobo zatrt. V II. svetovni vojni srečamo dva srečna dogodka, si sta njen potek obrnila v popolnoma drugo smer – na eni strani ja v vojno vstopila ZDA z ogromnimi resursi in ogromno industrijsko močjo ( nihče mi n nikdar povedal, kolikšen % židovskega kapitala je bil vključen v to ), na drugi strani pa je Hitler napravil svojo največjo napako, zaradi katere so v zgodovini propadli že mnogi vojskovodje – napadel je Rusijo…..
    Bodi kakor koli – vse se je spet končalo pri neki novi delitvi sveta. pa vendar, vojna nikdar ni bila končana, saj so posamezni, ekonomsko pomembni deli sveta, ostali nerazdeljeni in še danes ostajajo nerazdeljeni. Po večletni vojni so si razdelili Korejski polotok, Vietnam je bil vroča točka mnoga leta, med Arabske dežele je bilo potrebno “poriniti” tampon v obliki Izraela, ki že s svojim obstojem predstavlja vir nenehnih nasprotij in pravzaprav kaosa. Komunistična revolucija na Kitajskem je okrepila “nekapitalistični” tabor. Kuba je postala nepredstavljiv izziv za ZDA. Iz “zlate osnove” je ameriški dolar bil prisiljen preseliti se na t.im. petrodolar, ki ga je skušal vsiliti vsem proizvajalkam nafte, ki je med tem postala najbolj iskan tržni artikel, ZDA pa niso mogle več vzdrževati dolarja na zlati podlagi ( strahotna inflacija po Vietnamu ).
    Na drugi strani, ob boku hladne vojne med vzhodom in zahodom, se je pričel rojevati novi, tretji svet pod vodstvom in na filozofskih osnovah Maršala Jugoslavije, tovariša Josipa Broza Tita. V II. svetovni vojni je paralelno z borbo proti okupatorju ( ne farbajmo se, kako zelo pomembno je bilo osvobajati domovino – še pomembneje je bilo nase vezati ogromne okupatorske sile, ki bi sicer delovale in sodelovale v bojih z zavezniki, kako zelo pomembno je bilo prekinjati komunikacijske poti, zbirati obveščevalne podatke, reševati pilote itd…. ) izvedel tudi socialno revolucijo ob podpori vseh vključenih zaveznikov, od ZDA, VB, Francije pa vse do Sovjetske zveze, ki je takrat že postala zelo pomemben člen zavezništva. Vendar je Jugoslavija morala obdržati nek poseben status med vsemi, saj je predstavljala zelo pomembno geo-politično ozemlje. Tako je bilo dogovorjeno, da se ji dodeli status , kot ga je imela – ne v NATO in ne v SEV. Podpora za to je bila jasne vse takratnim ekonomistom, ki smo veseli izvažali na Zahod in imeli klirinške odnose z Vzhodom.
    Nenadomestljiva moč in volja, verjetno pa tudi prava strategija in taktika, sta Tovarišu Titu omogočila povezavo narodov v Jugoslaviji, ki so bili – zgodovinsko – med seboj vedno skregani. Najboljše rezultate je dosegel v BiH, kjer je zbral vsaj 3 povem različne in sprte narodnosti v enotno entiteto, dovolil Vojvodini in Kosovu avtonomijo ( Srbija bi bila v nasprotnem primeri prevelika in premočna ) in Slovencem odprl pot na Zahod ( desetletja smo bili Slovenci povezovalni člen ).
    Vzpostavitev tretjega bloka, NEUVRŠČENIH, je bila njegova največja naloga, ko jo je odlično izpeljal. Dežele, v bistvu konglomerati narodov, verstev, kultur, so se povezali med seboj. (Pre)kratek obstoj ZAR ( Združena arabska republika) je bil skoraj največji uspeh, ki pa so ga ZDA razdrle s poizkusom uveljavljanja petrodolarja. Takrat je Sadam Husein uspešno združeval 3 nezdružljive nacije, enako tudi Moamer Gadhafi. “El Komandatore” je izzival ZDA, etnično in versko mešane države, kot so bile Cejlon, Tunizija, Etiopija, izropane države, države na robu interesov, vse je uspel povezati v Združenje neodvisnih, celo Saudsko arabijo in Kuwajt, posamezne emirate. Le-to pa je predstavljalo na eni strani preveliko tržišče, ki je postalo nedosegljivo zahodnemu kapitalu in hkrati posedovalo ogromne rezerve surovin, ki jih ni želelo vključiti v proces petrodolarja. Tito je tu igral veliko in pomembno vlogo v vzdrževanju balansa med Vzhodom in Zahodom.
    Postaviti se po robu Titu je celo za tako veliko moč, kot je bila na Zahodu in Vzhodu, predstavljalo prevelik problem. Žal je z njegovo smrtjo pričel proces razpada. Perestrojka v Sovjetski zvezi, ki jo je pričel izvajati zahodno usmerjeni Gorbačev, iz Zahoda financirana dejavnost Solidarnosti na Poljskem ( večinska podpora Vatikana ), padec Berlinskega zidu ( Vzhodnim Nemcem je še danes žal ) je pogojeval tudi razpad Jugoslavije, saj ni imela več niti geografskih in niti političnih osnov za obstanek v stanju, kot je bila . Toliko republik, toliko narodnosti s svojimi kulturnimi razlikami, toliko religij in med sabo skreganih vodstev in ne na koncu, s propadlo ekonomijo, ki je v glavnem temeljila na povezavah z državami v propadu, je izgubila status zaščitenega medveda. Razpad je bil skrbno načrtovan in voden, ne samo v Jugoslaviji, kjer sta peta kolona, zunanji plačanci, diaspora, vsi podprti z multinacionalnim kapitalom, uresničili dolgo načrtovan razpad. S smrtjo trdih voditeljev, ki so vzdrževali red in mir v mnogih deželah, se je svet korenito spremenil. Razpadla je Sovjetska zveza, naš največji zunanjetrgovinski partner skupaj z deželami SEV. Odstavljeni ali ubiti Moamer Gadhafi in Sadam Husein sta bila vzrok za nastanek popolnega kaosa na področju Bližnjega vzhoda ( kar seveda multinacionalnemu kapitalu najbolj ustreza ). Smrt Mao Ce Tunga je prinesla nov veter celo na Kitajsko.

    Največji problem se mi zdi je v tem, da nobeden od omenjenih politikov ali vodij ni, v svojem času, ob sebi vzgojil svojega namestnika, človeka podobnih kvalitet, ki bi nadaljeval njegovo delo. Seveda pa multinacionalnemu kapitalu najbolj ustreza nastala situacija, ker “ribariti v kalnem ” je najbolj donosno. Danes vemo, da mednarodna kapitalska združenja vodijo politiko prav povsod. Da je celo za ZDA popolnoma vseeno, kdo zmaga na volitvah. Kopja so se in se bodo lomila na plečih naroda, delavcev, tistih vse bolj brezpravih subjektov povsod po svetu, med katere štejem tudi migrante, emigrante, begunce ….. In prav tu je bila največja veličina Tovariša Josipa Broza – delavec je bil kralj in kapital je sledil njegovim potrebam.
    Ko danes izpolnjujemo navodila, usmeritve in ukaze iz Bruslja, Berlina in Washingtona, se tega že krepko zavedamo in tudi čutimo.

  4. Svečanost v Kranju – odlično, plus 5! poštovanje in hvaležnost, da smo še! Živela OF! Smrt fašizmu – svoboda narodu!

  5. Živela OF in živeli vsi NOB in delavski prazniki. Smrt fašizmu, konec tajkunsko – izkoriščevalskemu kapitalizmu, svoboda delavstvu.

  6. Res je… kakorkoli obrnes vojna je imela sovraznika in osvoboditelja… samo zal pri nas se pozabi na to…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *