Forever young je samo naslov pesmi

Mislim, da v zadnjih 6,7ih letih nisem zamudil nobene številke Kraljev ulice, nekatere avtorje pa prav z dodatnim veseljem prebiram in med njimi je tudi Biba, ki svoje kolumne objavlja pod “Sol in Koper”……

Mislim, da Biba dobro piše, zelo dobro, njene zgodbe imajo tekočo nit, vedno zaokroženo v bit. In zato, pa tudi zaradi vedno aktualne tematike, ti v nadaljevanju predstavljam njeno zadnjo kolumno, v kolikor ta Maj/ska številka Kraljev ulic iz rok uličnih prodajalcev, kakopak povsem slučajno, še ni pristala v tvojih dlaneh in očeh.

Biba piše…..

Forever young je samo naslov pesmi

Od nekdaj sem imela posebne vrste spoštovanje za učitelje, profesorje, vzgojitelje. Mnenja sem, da so ravno ti ljudje tisti ki imajo nekako največji vpliv na naše otroke, saj le-ti večino dneva preživijo v šolski družbi in okolici. Veliko se o učiteljih pogovarjam z mladimi, tudi s hčerjo in moram priznat, da zadnja leta slišim ogromno kritik…..

Te kritike niso niti najmanj nedolžne ali malce nadležne, kot so bile v mojih časih, ko je padla kakšna po riti, po roki, mogoče kakšen poteg za uho. Ne. Današnje kritike so alarmante in strah zbujajoče. Vedno težje spuščam hčero v tako okolje. Ogromno učiteljev namreč javno in brez vsakršnih etičnih ali moralnih pomislekov naši mladini prenaša svoje lastne poglede na svet.

Na primer na zdravstveni šoli(!) učitelji javno in med poukom izgovarjajo stavke, kot so: »Ah ti homiči- vse bi jih bilo treba lepo kar pred zid in ustrelit!« Že tako me moti, da je na zdravstveni šoli pomembno koliko si dobil pri testu matematike, nikjer pa ni testa za tvojo psihično sposobnost za tak poklic. Nikjer ti ni treba posebej pokazati spretnosti empatije, sočustvovanja, spoštovanja razlik in tako naprej.

Ali imamo kakšno kontrolo nad tem, kdo in predvsem kako poučuje naše otroke?

Anonimno poslano pismo ni imelo nobene teže. Anonimnost je bila izbrana zaradi otroka- da nebi utrpel kakšnih posledic. Kako ločiti »zrnja od plev«? Kako ne zapasti v paranojo, da je število nespodobnih in nesposobnih učiteljev pravzaprav (pre)veliko? Kako otroku razložiti, da njegov učitelj ali profesorica nimata prav ?

Največkrat starši tako ali tako ne izvedo teh stvari. Jaz imam ogromno srečo, ker mi hči zaupa in tudi veliko delam z mladimi. Vsemu navkljub sem precej zgubljena in nimam čisto jasne slike, kaj mi je storiti. Vem le, da nikakor ne morem mirovati in spregledati zaupane mi informacije.

Učitelj je po mojem mnenju najbližji otroku, takoj za starši. Ima velikanski vpliv na to, kako bo otrok razmišljal in kakšen bo njegov pogled na svet, saj mu ga nenazadnje rišemo ravno mi- starši in prosvetni delavci.

Kako neodgovorno in vredno vse kritike je, da imaš v rokah otroka, ki je kot spužva in glina hkrati, saj vpija vse informacije in ob enem ga izoblikujemo. Enako zločinu se mi zdi, da svoj čas nameniš temu, da otroka učiš mržnje, homofobije, predsodkov, sovražnosti, zaprtosti, lokalpatriotizma, namesto da bi mu predstavil svet, ki morda včasih deluje idealistično, a vsaj temelji na enakosti in enakopravnosti slehernika.

Vsaj na treh šolah v Kopru so učitelji, ki dajejo neumestne komentarje kar med poukom. Jasno je nekako, da je v vsaki košari tisto gnilo jabolko že po zakonih matematične relativnosti, ampak pri poklicih in dejavnostih kjer imamo opravka z ljudmi, nestrpnim izjavam in sovražnemu govoru preprosto ni mesta.

Naučiti moramo otroke da so že zgodaj kritično naravnani do svoje okolice.

Zanima me, ali starši dajejo dovolj veliko pozornost temu, kdo so ljudje, ki poučujejo njihove otroke. Jim zaupamo kar po defoltu? Saj so ja šolani za ta poklic?

Vedno manj potrpljenja z mladimi pa vodi v različne neprijetne situacije. Ena takih je, da zelo hitro narašča število otrok, ki so zaradi svoje zvedavosti, radovednosti in raziskovanega duha označeni kot hiperaktivci s pomanjkanjem koncentracije in se jih »umiri« z antidepresivi ali drugimi psihotiki.

Druga varianta je, da otrok zaradi pomanjkanja pristnih in ljubečih odnosov postane »upornik brez razloga« ki pa se odloči za samozdravljenje z alkoholom in/ali prepovedanimi drogami ter samopoškodovanjem.

Bežanje iz neprijetne sredine je tudi kar pogost pojav, pa naj gre za bežanje od matične družine, popravnega doma, rejniške družine.

Gotovo je le eno: nikar in nikdar ne jemljimo vzgoje otrok kar tako. Samorastniki v mojem otroštvu so bili nekaj čisto drugega, kot samorastniki danes. Najhuje kar se nam je lahko pripetilo je bilo, da smo si podrsali kolena med igranjem kavbojcev in indjancev.

Svet se je močno spremenil. Ne gre podcenjevati vpliva iz okolja- pa naj je to učitelj, slaba družba, svetovni splet. Današnji otroci že zaradi vseh spremenjenih okoliščin veliko bolj potrebujejo nekoga, ki jih bo ljubeče usmerjal in jih poskušal naučiti, kako se postaviti zase in svoja prepičanja na tisti pravi način.

Današnji otroci so lahko jutrišnji prodajalci časopisa Kralji ulice. Le zakaj ? Zato ker nismo imeli časa zanje ? Zato, ker se nam je mudilo biti ambicijozni ? Zato ker smo bili malce utrujeni ?

Nimamo izgovorov. Prisluhnimo mladim. Posebno otroška logika je naravnost fascinantna, ker še ni obremnjena s predsodki in vsiljenimi miselnimi vzorci. Uživajmo v svojih otrocih in dovolimo tudi sebi, da otrok v nas nikdar čisto ne zamre. Spodbujajmo mlade in bodimo tudi sami večno mladi po srcu.

Kakšen svet želite zapustiti zanamcem in kakšne zanamce želimo prepustiti svetu ?

Vaša Biba

Kolumna je bila prvotno objavljena v uličnem časopisu Kralji ulice Maj 2016, časopisu za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja, na blogu Don Marko M pa je objavljena z dovoljenjem avtorice.

Love song (blog Don Marko M)

Deli:

4 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Forever young je samo naslov pesmi

  1. Bravo Biba. Minili so časi avtoritativnih učiteljev. Včasih je bila jasna meja med šolo in domom, med učitelji in starši, zdaj se zaradi vse več pametnih roditeljskih sestankov te meje prepletajo bolj kot kdajkoli. Starši moramo prevzemati breme učiteljev, učitelj je prevzel način nekdanjih faks profesorjev (jaz sem tu da predavam, pa če poslušate ali ne) učitelji se spuščajo v privat življenje otroka in staršev, svetujejo, kako naj vzgajamo svoje otroke ali celo spodkopavajo našo vzgojo, medtem, ko imajo v razredu nemir, za katerega smo spet krivi starši. Skratka zadnjih nekaj let se mi zdi, da smo vsega hudega na šoli krivi starši, najbrž bi morala pohvaliti učitelje, da imam doma red.

  2. Mislim da je tezava ravno to kar sem zelela povedati- ni jasnega okvirja in dalec od crno bele situacije. Obe strani morata povleci rocno, se sestati in dogovoriti kaj je najbolje za nase mladice. Bolj me mori dejstvo da ucitelji/ce polagajo na duso ucencem neke svoje poglede na stvari, ki so zelo pomembne in so del tistega kar jih na koncu izoblikuje v ljudi brez empatije ali z izkrivljenim dojemanjem sveta. “Predavati” med poukom homofobijo, rasizem, macizem,…razlagati da je v zivljenju pomemben le denar in tista prekleta beseda- ambicioznost…to me skrbi, pravzaprav jezi.

  3. Je res. Nekdo bi jim moral razložiti razliko med subjektivnim in objektivnim predavanjem.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *