Med številnimi, a niti približno vsemi, ugotovitvami o človeku, je tudi ta, da je človek izrazito socialno bitje. Merilo te izrazite socialnosti je tudi, poleg ostalega, izkazovanje pomoči soljudem in ostalim živim bitjem. Na tej točki bi kakopak lahko začeli debato brez vidnega konca…..

A je ne bom. Tokrat bo beseda tekla o sicer zelo pomembnem socialnem delu, ki tudi ni tako samoumeven, kot bi dejansko moral biti. O dobrih delih, dejanjih in o vplivih le teh na človeški organizem, bomo kakšno rekli.

Izvajanje dobrih del, dejanj, predvsem ali tudi sočloveku, so pač gonilo človeštva in tudi napredka, predvsem pa jih ni nikoli dovolj. Ob čemer bom kar takoj razložil osebni pogled nesebičnega upoštevanja koristi drugih, da kdor za ponujeno ali opravljeno dobro delo, dejanje pričakuje kadarkoli karkoli v zameno od tiste osebe, ta naj raje takšnih “dobrih dejanj” sploh ne počne, ker to nima nobene veze z altruizmom, egoizmom in še čim pač….

Sicer že stoletja, a še posebej zadnjih 20 let, se je znanost zelo posvetila raziskavam vpliva človekovih dobrih del, dejanj in vzročno povezanih učinkov na človeški organizem. Številne raziskave, sicer različnih znanstvenikov iz različnih koncev sveta in v različnih družbenih okoljih, so tako pripeljale do enotnih zaključkov, da altruizem – človekova želja po nesebični pomoči drugim – pomembno vpliva na naše zdravje, celo na dolžino življenske dobe.

Človeška narava je sicer predmet preštevilnih filozofskih razprav že tisoče let, a šele s pomočjo sodobne tehnologije in znanosti, se je začelo razgaljevati to področje. V prvi fazi raziskav so znanstveniki prišli do pomembne ugotovitve – naši možgani imajo vgrajeno funkcijo pomoči drugim.

Skeniranja možganov so namreč dokazala, da razmišljanje o tujih problemih aktivira iste dele možganov, ki se aktivirajo, ko razmišljamo o svojih problemih, medtem ko sočutje aktivira dele možganov, ki so odgovorni za občutek zadovoljstva.

Posledično so znanstveniki povlekli vzporednico s staro ljudsko modrostjo “Bolje je dajati, kot prejemati”, za katero trdijo, da ni zgolj moralni kliše, pač pa dobesedno resnica.

Dobro se z dobrim vrača – dobesedno

V vsakdanjiku se nešteto ljudi zavestno odpoveduje svojemu prostemu času ali trenutkom le tega, da bi lahko pomagali drugim – pa naj gre za pomoč starejšim, socialno ogroženim, reševanju zapuščenih živali, ljudskih življenj ali pomaganju nekomu, da reši določen problem. Dobrim delom smo priče vsak dan, če jih le hočemo opaziti.

A znanstveniki so si zastavili vprašanje – kaj je tisto nekaj v nas, kar nas poganja, da nesebično pomagamo drugim, da izvajamo herojska dejanja pri reševanju življenja nekoga, ne da bi ob tem razmišljali na svoje…..

Raziskave so dokazale, da nam delovanje za ime drugih ljudi pomaga, da se tudi sami počutimo ugodno. Kar pa je le del rezultata…..

Takšno obnašanje vpliva na nas tudi v fizičnem smislu in vedno več znanstvenikov je, skozi številne raziskave, prepričanih, da izvajanje dobrih del, dejanj pozitivno vpliva na naše zdravje, kakor tudi, da nam altruizem pomembno prispeva pri daljšanju življenske dobe.

Povezava altruizma in stresa je bila sicer povsem naključno odkrita leta 1956, ko je raziskovalna ekipa Univerze Cornell iz Ithaca (NY-ZDA) izvedla raziskavo s 427 poročenimi ženskami z otroki.

Raziskovalci so pričakovali, da bodo ženske z več otroki pod večjim stresom in posledično imele krajšo življensko dobo. A so, presenetljivo, ugotovili, da število otrok, izobrazba, družbeni in delovni položaj ne vplivajo na stres in dolžino življenja.

V isti raziskavi, ki je trajala 30 let, so povsem naključno ugotovili tudi, da je 52% žensk, ki niso nikoli volontirale, torej dobrodelno karkoli dobrega naredile soljudem in/ali živalim, zbolelo za katero obliko težje bolezni, za razliko od 32% žensk, ki so redno volontirale in teh težav niso imele.

Ta raziskava je pognala zanimanje znanosti in znanstvenikov, da so izvedli še številne raziskave. Tako so prišli do dodatnih zaključkov, da redno izvajanje dobrih del, dejanj zmanjšuje tveganost prezgodnje smrti za 44%, kar je celo boljši učinek, kot ga dosežemo z redno telovadbo.

Dodatne raziskave so prikazale tudi, da altruizem pomembno zmanjšuje nivo stresa, ki je itak glavni povzročitelj večine bolezni, vzročno pa se menja tudi naša filozofija.

Na testnih osebah, ki so samo gledale video, ki je prikazoval izvajanje dobrih del, dejanj, so zabeležili občasne skoke nivoja kemikalij, ki krepijo imunski sistem. Pri ženskah, katere so njih sosedje ocenili za dobre osebe, ker so rade pomagale drugim, pa so odkrili še povišan nivo oksitocina, hormona povezovanja, ki nam pomaga, da se dobro počutimo. Ker oksitocin je odgovor na stres in bolj, kot gre njega nivo gor, bolj gre nivo stresa dol.

Številne znanstvene raziskave, v različnih časovnih obdobjih in državah, so tako pripeljale do enotnega zaključka – altruistična čustva, znana tudi kot “droga pomagalcev”, ustvarjajo v telesu fiziološke reakcije tako, da povečajo stopnjo hormona oksitocin.

Zaradi povišanja tega hormona se počutimo dobro, zniža se nivo stresa in izboljša imunski sistem z višjo stopnjo zaščitnih protiteles, obenem pa altruizem v nas proizvaja kemijsko reakcijo, ki je sila podobna tisti, katero v nas sproža iskrena ljubezen.

Da vsi ljudje ne morejo biti premožni in pomembni, so pa vsi lahko dobri, je ugotovil že starokitajski filozof Konfucij….Da smo si ljudje podobni v besedah, a se razlikujemo v dejanjih, si verjetno seštel/a že sam/a…..

Ker besede brez nadgradnje dejanj niso v bistvu nič vredne in ker zgolj dejanja štejejo…..In ker kdor nima namena pomagati, naj vsaj ne škodi…..

Don Marko M