“Med prvenstvom si nismo smeli dati duška, ker je gospod selektor zelo strog in tega ne dovoli, zdaj pa nas nihče ne ustavi”, je po izjemnem dvoboju, redko videnem v rokometnem svetu, prijavil Borut Mačkovšek, strelec zadnjega gola proti Hrvaški, ki je bil obenem tudi gol za prvo in edino vodstvo na tekmi, zmago, ter bronaste medalje vreden…..

Zmage, ki je bila dosežena v slogu svetovnih velemojstrov, z vsemi elementi življenja v športu in športa v življenju, zmage v tekmi, za katero lahko mirno rečem super bravo tako našim borcem, kot igralcem Hrvaške. Ta bron pa ima še dosti večjo, neprecenljivo težo, saj je bil z njim tudi dokončno pretrgan “zofman” sindrom preteklosti.

Da, Mačkovšek je Vujoviću poimenoval – gospod selektor….Vsi bivši rokometni reprezentanti skupaj niso nikoli prej selektorja naslavljali z gospodom. Ta nova praksa pa pomeni le dvoje – da imamo končno lepo vzgojene mulce v reprezentanci in pa, da Vujović tudi dejansko je gospod. Čeprav predvsem vodja…..vodja, ne šef…..

Najboljša poteza, kar jih je kdaj naredil predsednik Rokometne zveze Slovenije Franjo Bobinac je, da mu je uspelo pripeljati na selektorsko mesto Veselina Vujovića, ki je že v svoji prvi selektorski izjavi enostavno razložil : “Vujovića ne pripelješ za 7. ali 8. mesto, ampak da bi osvajal kolajne”…..

Kopica tradicionalnih slovenskih pesimistov, t.i. “zofmanov”, je to izjavo Vujota, tudi to, pospremila v svojem nezgrešljivem luzerskem stilu, stilu, kateremu so bili zvesti praktično do zadnjega sodnikovega žvižga dvoboja s Hrvaško. Nekateri redki so se po zmagi našim borcem in Vujotu opravičili, večina njih “zofmanov” pa ostajajo še naprej pesimistični luzerski slovenceljni…….

Meni pa je zaiskrilo. Že v trenutku, ko sem slišal, da je Vujović postal selektor naše rokometne reprezentance. Naš reprezentančni rokomet namreč že leta prej nisem več spremljal ravno zaradi nadutosti in neiskrenosti “zofman” generacije, ki je raje rušila naše selektorje, kot nasprotne ekipe.

Ampak ko je prišel Vujo mi je bilo takoj jasno, da če kdo, potem bo ravno on počistil s tem “zofman” destrukcijskim sindromom, jih zbrcal na smetišče zgodovine in ustvaril nek povsem nov, zdrav in optimističen kolektiv.

A še pred tem je moral Vujo pogoltniti grenko kapsulo zadnjega destrukcijskega poskusa “zofman” generacije na OI Rio 2016, ko je po zmagi Danske razočarano skrušen zaključil turnir s stavkom :
“Zelo, zelo sem razočaran. To je zame osebna sramota. Navzven morda res delujem pogumno. A v meni je takšen pekel, da bi najraje zajokal. Ni vseeno, kako izgubiš. To je to, torej. Fantje se medsebojno bodrijo, polagajo roke drugo na drugo ter obljubljajo to in ono. A ko gre zares … Nikogar ni nikjer. Si lažemo?”

Če že ne prej, je Vujotu, enemu najboljših igralcev svetovnega rokometa vseh časov, ki je osvojil z reprezentanco Jugoslavije vse, kar se je osvojiti dalo, od naslova evropskega, svetovnega, olimpijskega prvaka, celo večkrat, po tej tekmi postalo vse kristalno jasno.

Naredil je križ čez “zofmane” in na priprave za SP Francija 2017 povabil nadarjene mulce, neke nove klince, tehnično dovzetne, do sebe iskrene in vase verujoče, igranja v reprezentanci goreče željne, predvsem pa je v njih bilo tisto junaško srce za Slovenijo, kar je Vujo razbral, izbral in v maniri odličnega vodje motivacijsko nadgradil v kolektivno samozavesten “ubijalski stroj”, ki raje umre na nogah, kot živi na kolenih……

“Ubijalski stroj”, katerega je vodja Vujo motiviral tudi z obvezno noto “Balkanskega humorja”, ki je skupek satire, črnega humorja, cinizma in brutalne iskrenosti, katerega nesamozavestni “zofmani” še vedno ne razumejo, ampak to je itak njih problem, važno da so Vujota razumeli bronasti borci, šampijoni.

Vseh 9 tekem naše reprezentance v Franciji sem spremljal v prenosih, kar nisem še nikoli prej, pred in po vsaki tekmi sem komentiral na FB profilu bloga, kjer sem že po drugi tekmi napovedal igranje naših borcev v polfinalu, vmes pa na ostalih tekmah vzpodbujal tudi svoje prijatelje, ki so na trenutke rahlo obupavali nad našimi fanti, za kar dejansko ni bilo razloga.

Že od začetka sem namreč videl in gledal neko povsem novo melodijo, 16 igralcev, borcev, sposobnih zabijanja gola tako in toliko, da se nasprotniku sploh ne sanja iz katere strani bo padlo v gol, videl sem ne eno ampak dve enakovredni ekipi v eni reprezentanci, videl sem njih gibe, uigravanje usklajenosti, ekipno kemijo, tisti zmage lačen pogled v očeh in nasmeh na ustih tudi v najtežjih trenutkih. Odlično je to vodja Vujo zložil.

Jaz sem bil enostavno zadovoljen in brez pripomb prav vsako tekmo, celo povsem umirjeno sem spremljal tekme od začetka do konca brez prav nobene sočne kletvice, kar je za moj temperament izjemna redkost, ampak naši fantje mi enostavno niso dali razloga za nepotrebno izražanje, saj so iz tekme v tekmo kazali napredek uigranosti, Vujotovi motivatorski vložki, kot recimo “A Duvnjaka si našo da driblaš, jeli….”, pa so me le še dodatno sprostili, celo nasmejali.

Posledica vsega je bila, da so naši fantje na 9ih tekmah dosegli 6 zmag, 1 remi, 1x so se taktično zgodili Španci, ki so spokali domov pred nami in 1x so se zgodili Francozi, sicer stari in novi prvaki…..

To je izjemen rezultat za našo praktično na novo sestavljeno reprezentanco, ki je v seštevku prinesel tudi izjemno tretje mesto in tako epsko prvo medaljo iz svetovnih prvenstev v naši 25 letni samostojnosti.

Številni naši mladci so na tem turnirju dozoreli za velike tekme, saj je Vujo, kar še nikoli prej ni bila praksa, razbil mit o pomembnosti prve šesterke kot nosilcev igre in je dejansko dal praktično vsem priložnost enakovrednega kurjenja minutaže in tako ustvaril dve udarni prvi postavi.

Dve drzni postavi in skupek borcev, ki kar rečejo tudi naredijo, kar je edino moško in če rečejo “Gremo po medaljo !” to dejansko pomeni, da jo bodo tudi prinesli, drugih ambicij pa itak nimajo, s čimer so ustvarili še eno dodano vrednost, saj takšnega odziva na reprezentančni ravni od članov naših kolektivnih športov pač nismo poznali.

In ker že cel svet, sicer upravičeno, hvali izjemen podvig naših srčno borbenih reprezentantov, sploh zaradi zaključne (z vsemi vložki za 3 oscarje) tekme proti Hrvaški, ko je na račun zadnjih 15 minut za Slovenijo izvedel praktično ves svet, je edino prav, da trajno zapišemo tvorce tega nepozabnega bronastega trenutka.

Od prvega dne priprav so v Strokovnem štabu obračali Uroš Mohorič (direktor reprezentance), Primož Pori (kondicijski trener), Aleš Anžič (trener vratarjev), Sašo Djurič (zdravnik), Žan Rant Roos (maser), Slavko Brezovnik (maser), Jaka Peterlin (tehnični vodja), Aleksander Markl (videoanalitik), ter Anže Blažič (predstavnik za odnose z javnostmi).

Na igrišču pa so obračali in obrnili golmani Matevž Skok, Urban Lesjak in Urh Kastelic, levo krilna Darko Cingesar in Tilen Kodrin, desno krilna Gašper Marguč in Blaž Janc, organizacijsko sta premešavala Miha Zarabec in Marko Bezjak, iz razdalje pa so neusmiljeno rešetali Nik Henigman, Borut Mačkovšek in Jan Grebenc na levem zunanjem, ter Jure Dolenec, kapetan Vid Kavtičnik in David Miklavčič na desnem zunanjem položaju, medtem ko so se na položaju krožnega napadalca “pretepali” Matej Gaber, Vid Poteko in Blaž Blagotinšek.

Vse to pa sta z budnim očesom, zmagovalno miselnostjo in taktično drznostjo usmerjala pomočnik selektorja Uroš Šerbec in nazadnje tudi prvi selektor Veselin Vujović.

Prihodnost svetovnega reprezentančnega rokometa je tu, prihodnost igre novih dimenzij, kot sta jo za pokušino prikazali Norveška in Slovenija, ki se bosta zdaj kakopak pospešeno nadgrajevali, preden ostali čisto poštekajo, kaj prihaja.

Sam sem že po drugi tekmi v skupinskem delu tega SP zapisal, da nam bodo tej naši bojevniški fantje, ki so dokazali, da niso “zofman pussiji”, pač pa Čak Noris mačoti, prinesli še dosti nepozabnih, zmagoslavnih trenutkov, zaradi česar me celo marsikateri rokometni poznavalec takrat ni resno jemal, a še vedno trdim tako, vmes pa se je že zgodilo.

Ker dokler imamo legendarnega vodjo Vujota, ki sredi Ljubljane, pred 5000 naroda pod odrom in nekaj 100.000 pred tv ekrani, s tistim svojim značilnim nasmehom prijavi – “Hvala, ker me bodrite in me imate radi. Upam, da se naslednje leto iz Hrvaške vrnemo z zlato medaljo”, je pač prav vse mogoče……

Don Marko M