Idila komunizma živi v srcu Evrope. Dobesedno….

V turbulenci razpadanja kapitalizma, vsiljevanja neoliberalizma, socialnega dumpništva in uničujočih “varčevalnih” ukrepov se praktično v srcu EU bohoti kraj, ki teh težav ne pozna in jih nima. Ima pa komunistično ureditev delovanja in zelo zadovoljne, srečne prebivalce. V tem mestu imajo vse, po čemer hrepenijo milijoni Evropejcev….

Mogoče bo koga naslednja zgodba preizkušala v primerjalnost s sistemom v bivši skupni Jugoslaviji, a kljub nekaterim podobnostim, primerjava ni možna. Enostavno zato, ker socializem v Jugi ni uspel stopiti še tisti zadnji korak v komunizem.

Smo pa zato potonili v nekaj, kar ni sistemsko praktično ničemur podobno.

V Andaluziji, pokrajini juga Španije, kjer domujejo strast, temperament, vznemirljivost, polno sonce, flamenko, bikoborbe, čudovita pokrajina, se na 25 kvadratnih km razprostira tudi utrdba, ki je obenem vzor komunistične ureditve – Marinaleda.

Marinaleda je popolna alternativa kapitalizmu. V mestu s trenutno 2645 prebivalci se ne ubadajo z lakomnimi uničevalskimi bankami, skorumpiranimi politiki, revščino in brezposelnostjo, ki je sicer v Španiji uradno že 28%, neuradno še 10% višja.

V Marinaledi imajo vsi službe, nič brezposelnih in delujejo po pravilu enakopravnosti. Vsi namreč prejemajo netto plačo 1200 €. Pa naj bo to kmet, obrtnik, učitelj, čistilka….Za 6 urni delovnik, sobote, nedelje in praznike dela prosto. Mogoče se komu to niti ne bo zdela visoka plača, ampak impresivno šele prihaja…..

15 € – natanko toliko namreč znaša mesečni obrok za družinsko stanovanjsko hišo med 90 – 150 kvadratov. In to novo. Teh 15 € pa dejansko niti ni najemnina, temveč plačilo stroška za material, porabljenega pri gradnji nove hiše, kateri se začne plačevati šele po dokončani izgradnji hiše.

Mesto namreč vsaki na novo sprejeti družini, posamezniku, po 2-letnem poizkusnem obdobju, ko so registrirani kot meščani mesta, omogoči parcelo za izgradnjo hiše, katero si vsak sam izgradi po svojem okusu, seveda s pomočjo delovnih akcij skupnosti, če pa kdo ni vešč gradnje hiše, mu brezplačno omogočijo še svoje arhitekte in ostale mojstrske  strokovnjake.

Te hiše pa seveda ne smejo nikomur dajati v najem. Ne smejo je niti prodati, s čimer onemogočajo možnost profitiranja. Za teh 15€ mesečno lahko v njej živijo doživljensko, za njimi pa lahko hišo uporabljajo njih potomci.

Mesečni stroški življenja, vključno s hrano, v tem mestu na družino ne presegajo 300€. Zdaj je že bolj jasno zadovoljstvo s tistimi 1200 € plače.

Praktično brezplačno imajo šolstvo, saj starši za vse šolske potrebščine otroka odštejejo le univerzalni prispevek 16€ za vso potrebno opremo za svojega šolarja.

Vse ostalo pa imajo brezplačno. Od vode, interneta 24/7, zdravstva, knjižnice, do vseh športnih površin in objektov za vse športe, komunalnih storitev…..

V mestu so si zgradili celo cerkev, ki pa v glavnem sameva in je bolj strošek, kot korist. A verske nestrpnosti jim ne more nihče očitati. Imajo tudi svojo televizijo in radijske postaje, za katere, kakopak, ne plačujejo rtv naročnine.

Župan Juan Manuel Sánchez Gordillo namreč trdi, da je treba mlade preusmeriti od potrošniške družbe proti vrednotam, kot so solidarnost in tovarištvo, televizija in radio pa morata biti namenjeni ravno promoviranju teh vrednot.

Političnih strank nimajo. Vse zadeve v skupnosti rešujejo po načelu neposredne demokracije. Enkrat tedensko se teh sestankov udeležuje med 300 – 400 prebivalcev in skupaj rešujejo vse, kar je povezanega z mestom.

Poleg tega imajo 1x mesečno tudi Rdečo nedeljo, srečanje meščanov, kjer lahko vsakdo poda predloge za napredek in še boljše življenje v Marinaledi. Sprejete ideje potem prostovoljci spravijo v dejanje.

Seveda pa je Marinaleda, poleg lepe urejenosti, opremljena tudi z grafiti in poslikavami, preko katerih zavračajo fašizem, kapitalizem in podobne izkoriščevalske sisteme, podpirajo pa ostale komunistične države, kot so Kuba in Venezuela.

Che Guevara je v tem mestu pop, rock in Bog ikona, njegova hčerka Ernesta, ki je bila gostja tudi na lokalni tv, pa kraljica.

Policije nimajo. Niti enega edinega policaja. Enostavno jih nočejo, pa tudi ne rabijo, ker kriminala ni, čeprav bi po španski zakonodaji morali imeti 4 do 7 policajev. Župan Juan Manuel pove jasno, zakaj nočejo policajev : “Ne želimo jih tukaj. Imamo zelo visoko stopnjo urejenosti sobivanja ravno zato, ker vse temelji na prostovoljni bazi, ker se skupaj borimo in krojimo svoja življenja”.

Glavni vir preživetja Marinalede je kmetijstvo. Večina meščanov dela v kmetijstvu. Večino kmetijskih izdelkov pridelujejo ročno, po stari človeški metodi. V bistvu ima mesto več kot zadostno samooskrbo.

V tem kmetijskem početju so tako hudo dobri, da imajo praktično vse pridelke in proizvode iz le teh, oljke, paradižniki, stročnice, itd., zaradi kakovosti razprodane vse kapacitete za nekaj let naprej.

Dodatno pa za ohranjanje delovnih mest s temi svojimi posebnimi kmetijskimi programi skrbijo tudi tako, da se prijavljajo na EU razpise, kot večina slovenskih in ostalih občin po EU, le da tukaj tako pridobljena sredstva dejansko porabijo za delovna mesta. Iz takšnih in drugačnih EU razpisov prejmejo 20% mestnega proračuna, vse ostalo zaslužijo sami.

Današnja podoba Marinalede, s svojo komunistično ureditvijo, je v bistvu idejni projekt sedanjega župana Juan Manuela, ki je sicer župan že od 1979, tudi zastopnika Združene levice andaluzijskega parlamenta, ki je bil zaradi te ideje, še preden je postala praksa, že 7x v zaporu, 2x pa je celo preživel atentata nanj s strani desničarskih extremistov.

Cela Evropa, tudi svet, pa je za Juan Manuela slišala tudi lani, ko je ta župan uporabil svojo poslansko imuniteto, da je sodeloval v velikih organiziranih krajah hrane po hiper marketih po Andaluziji, katero so potem razdelili med reveže po Andaluziji, razen v Marinaledi seveda.

Dejanje, katerega je Juan Manuel opravičil s trditvijo, da je sramotno, kako hiper marketi mečejo hrano v smeti, medtem, ko 30 % Andaluzije nima niti za kruh.

A današnji raj Marinalede, v katerega tisoči pošiljajo prošnje, da bi lahko živeli v tem mestu, je moral do te stopnje prehoditi dolgo, kar 30 letno trnovo pot.

Juan Manuel je, s somišljeniki, ta projekt začel takoj po Francovi smrti 1975 leta. Situacija je bila takrat v Andaluziji katastrofalna. Ljudje so hodili s trebuhom za kruhom v Nemčijo ali Francijo, če niso hoteli biti nezaposleni.

Privatizacije so postregle s svojim davkom – 50 % zemljišč Andaluzije je bilo v lastniških rokah 2 % ljudi.

Tako in zato je Manuel takrat organiziral nov sindikat, delavsko partijo in tedenske sestanke s prebivalci. Lokalno prebivalstvo je potem začelo dobesedno okupirati zemljišča. Organizirano. Odgovor andaluzijsko/španske politike je bil srdit.

Nad prebivalstvo so pošiljali oborožene policijske enote, ki je upornike polovila in priprla. Ampak, praktično takoj, ko so jih izpustili, so bili prebivalci spet na položajih zasedanja zemljišč. In tako so se lovili 4 leta.

Prvo bitko vojne so prebivalci Marinalede proti oblastem dobili konec 70ih, ko je njih Sindikat kmetijskih delavcev zahteval kontrolo in upravljanje z vodnimi viri.

Oblastem so to bitko argumentirali s pojasnili, da je hrana pravica in ne biznis, kakor tudi, da se morajo naravni viri vrniti skupnosti, da bi jih lahko nemoteno uporabljala.

To prvo bitko so dobili z lahkoto, če odmislimo tista 4 leta prej in takoj po tej zmagi, so začeli novo bitko, tokrat bitko za zemljo Marinalede.

Ta oreh pa je bil dosti trši. Celih in polnih 12 let so tokrat potrebovali, da so si od andaluzijskih oblasti priborili 1200 hektarjev zemlje.

Prebivalci Marinalede so še danes in bodo večno ponosni tudi na zgodbo poteka pridobitve te zemlje. Glavni problem takrat v bitki je bil nek lokalni tajkun, ki je bil lastnik 17 000 hektarjev zemlje od Andaluzije do Extremadure in seveda ni imel namena odstopiti nekaj kvadratov zemlje tem upornikom.

Pa so Manuelovi udarniki ubrali drugačno pot. Tajkunu so najprej okupirali zemljišča. Potem so mu blokirali promet po cestah. Vzporedno pa so izvajali pritiske na vlado.

Med ostalim so se udarniki sprehodili tudi na dve letališči in okupirali steze za vzletanje in pristajanje. Policija jih je seveda zabrisala iz letališča, ampak oni so se vztrajno vračali. Letala pa so čakajoče krožila nad letališčem.

Vmes so obiskali tudi andaluzijske oblasti v Sevilli, kakor tudi nacionalno vlado v Madridu. Protestirali so na polno. Vse samo zato, da bi zemljo vrnili ljudem in bi bila za ljudi koristno uporabljena, namesto da bi bila samo nerabljena kapitalistična lastnina.

In po zmagi, torej dobljeni tudi zemlji, je Manuel s svojimi udarniki najprej ustanovil kmetijsko pridelovalni kolektiv, katerega so leta 2000 nadgradili tudi s tovarno predelave pridelanih poljščin. Vse ostale obrti v samooskrbo in samozadostnost so dodajali sproti.

Danes je Marinalede stvarnost neke utopije, zaradi ljudi pogumnega srca in jasnega cilja, eno najbolj urejenih mest na svetu, v katerem bi jih dosti rado živelo, pa čeprav je treba na odgovor prošnje za sprejem v to skupnost čakati tudi 2 leti.

Juan Manuel Sánchez Gordillo, mestni župan, za konec dodaja še svojo standardno brez dlak piko na i :
“Utopije so najplemenitejše sestavine, katere ima lahko človek. Sestavine enakosti, sanje o tem, da ima vsakdo pravico do strehe nad glavo. Ker je človek in ne predmet, s katerim bi se kdo dovolil poigravati. Sanje o tem, da naravni viri ne smejo biti v službi multinacionalk, temveč v službi ljudi. Te sanje želimo pretopiti v realnost. Najprej v okolici, kjer živimo, kasneje v Andaluziji in na koncu po celem svetu”.

Hm, kaj pa, če ga/jih res ne bo minilo…..

Don Marko M

 

Marinaleda 1 (blog Don Marko M)

Marinaleda 2 (blog Don Marko M)

Marinaleda 3 (blog Don Marko M)

Marinaleda 4 (blog Don Marko M)

Marinaleda 5 (blog Don Marko M)

Marinaleda 6 (blog Don Marko M)

Marinaleda 7 (blog Don Marko M)

Marinaleda 8 (blog Don Marko M)

Leave a Reply

Your email address will not be published.