Dopisovanje – Jože Dežman se za svoje nedokazane navedbe noče javno opravičiti ZZB NOB – zadeva gre na sodišče v odškodninsko tožbo…..

Poletje gre proti koncu, a očitno se bo najmanj ena od poletnih zgodb nadaljevala tudi v jesen in v sodni epilog. Zgodba dveh Jožetov – Možine in Dežmana, ki sta si v eni Možininih pričevalskih oddaj pač dovolila preveč neresničnosti in neokusnosti na račun edinega slovenskega zmagoslavnega trenutka NOB, preveč da ne bi odgovarjala za svoje izjave….

Na oddajo Možine v kateri je gostil Dežmana, katero je predvajala naša javna rtv, v kateri je Dežman (Možina to počne s “Pričevalci” še pogosteje) postregel s serijo izjav brez vsakih dokazov, ki so kazale zgolj na poskuse potvarjanj in blatenj slovenske zgodovine NOB, se je javnost ostro odzvala, zgroženi so bili celo slovenski desničarji.

Enega glasnejših odzivov javnosti na Dežmanovo retoriko so sprožili tudi v Zvezi združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije ( ZZB NOB Slovenije) z javnim shodom v začetku avgusta na Titovem trgu v Kopru. Na dogodku sem bil tudi sam ga predstavil v zapisu “Koper – na javnem protestu napovedanih 42.000 tožb proti TV Slovenija, odstavitev Jožeta Možine in neplačevanje rtv prispevka (foto)“…..

Kdor je bil na tem shodu je kakopak razumel enostavnost, da ni šlo z aprav noben linč Dežmana, kot so to poskušali zagovarjati njegovi somišljeniki, pač pa za povsem demokratično dejanje v katerem se je Dežmana javno pozvalo, da svoje izjave blatenja NOB podkrepi z dokazi, v kolikor pa dokazov nima naj se za izrečene neresnice javno opraviči tako ZZB NOB, kot vsem, ki obdobje NOB jemljemo kot eno temeljnih vrednot Slovenije, ki mora ostati opozorilo in ponos vsem bodočim generacijam naše male podalpske.

In ker se Dežman na takratno množično zahtevo prisotnih na Titovem trgu, da naj dokaže svoje izjave ali se, v kolikor teh nima, javno opraviči za izrečeno, ni želel odzvati, se je, kot že tam takrat napovedano, prešlo na drugo demokratično dejanje. ZZB NOB je namreč preko odvetniške pisarne Jožetu Dežmanu dostavilo “Zahtevo za preklic izjav in javno opravičilo – opomin pred tožbo”, kot je razvidno iz obeh prilog.

In če se Dežman prej ni hotel ozvati na javne pozive, se je tokrat na uraden poziv, čeprav spet javnosti. V nadaljevanju tako odgovor Dežmana na “Zahtevo za preklic izjav in javno opravičilo – opomin pred tožbo”, h kateri so ga pozvali iz ZZB NOB :

Odgovor na Vašo zahtevo z dne 3. avgusta 2018

Odvetniška pisarna Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rejc op. d.o.o. mi je poslala »zahtevo za preklic izjav in javno opravičilo – opomin pred tožbo« z dne 3. avgusta 2018.

Zahtevo ste mi poslali po pooblastilu Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana. V njem navajate, da naj bi: »zastopnika in nekatere člane naše stranke ter zvezo kot tako obtožili, da laže. Prav tako ste zvezo samo in člane naše stranke označili z vrsto negativnih prispodob ter navedli številna neresnična dejstva«.

Najprej naj povem, da v intervjuju niti enkrat nisem uporabil imena Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije in moje izjave označujejo pojave, ki so značilni za slovensko družbo. Konkretna imena, ki so bila navedena, pa so bila navedena za konkretne primere.

Preden pojasnim nesporazume v zvezi s konkretnimi primeri, ki jih navajate, naj povem, da sem vesel, da Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije ne oporeka strokovnim ugotovitvam, ki sem jih izrazil v intervjuju, in da torej tako priznavajo povedana dejstva in njihove razlage.

Naj pa pojasnim konkretne izjave, ki jih označujete kot »številna neresnična dejstva, ki naj bi se nanašala na našo stranko«.

1.

“navedli, da naj bi vam naša stranka prepovedala vstop v (kraj) Bohinj”

Dejstvo je, da je g. Tone Kapus kot predsednik Združenja borcev za vrednote NOB 15. aprila 2015 v Gorenjski muzej poslal naslednjo zahtevo: »Na osnovi razprave in sklepa letne skupščine Združenja borcev za vrednote NOB Radovljica z dne 30.3.2016 vam sporočamo, daje muzealec dr. Jože Dežman v Bohinju nezaželen.« Kot dokaz prilagam predmetno obvestilo temu svojemu odgovoru. Vendar o tej prepovedi v inkriminiranem intervjuju jaz nisem govoril, omenila jo je Alenka Puhar: »Je edini, ki so mu prepovedali vstop na določeno ozemlje Slovenije, v Bohinj ne sme baje, to mu je prepovedala Zveza borcev zaradi nekih silovitih nepravilnosti, ki jih je zagrešil v eni razstavi.«

2.

“navedli, da tako zastopnik naše stranke g. Tit Turnšek, kot tudi vidna člana g. Vrhunc in ga. Konjajev, v javnosti zatrjujejo laži”

Za izjave Tita Turnška sem že 18. maja 2015 kot predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč pisal varuhinji gledalčevih pravic, da »prosim za pojasnilo, kako da se niste odzvali na nezaslišane izpade Tita Turnška, ki je zatrdil, da so bili povojni umori zaščitenih skupin oseb (vojni ujetniki, civilisti, zlasti pa ranjenci, bolniki in invalidi) izvedeni tako, da so bile žrtve obsojene in da so bile upravičeno umorjene. To je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. S tem je napadel temelje RS kot pravne in demokratične države, zanikal zakonodajo RS. Posebna vladna komisija po Zakonu o popravi krivic umorjenim po vojni priznava »status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja«, v kriminalistični policiji pa preiskujejo te umore kot zločin proti človeštvu. Za ureditev njihovih zamolčanih in oskrunjenih grobov pa je RS leta 2015 sprejela Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev.«

V odgovoru na odzive po objavi inkriminiranega intervjuja pa sem v izjavi, ki so jo objavili številni mediji, zapisal, da Turnšek neusmiljeno poudarja, da so bili po vojni umorjeni vojni ujetniki in civilisti obsojeni, česar pa njegova predhodnika Dolničar in Stanonik nista počela več. Turnšek s tem napada Republiko Slovenijo, saj je ta vsem tem umorjenim z Zakonom o popravi krivic podelila status »žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja«. Napada pa tudi Ljudsko oz. Socialistično republiko Slovenijo, saj v Arhivu RS obstaja uradni dokument: »Spisek obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času 1945 do 31.12.1952«. Na njem je reci in piši 218 (dvestoosemnajst) oseb, ne pa več kot petnajst tisoč prebivalcev Slovenije, kolikor so jih umorile komunistične oblasti po koncu 2. svetovne vojne.

Na nekatera zavajanja, ki sta jih javno izrekala Marko Vrhunec in Zora Konjajeva pa sem opozoril v prvi številki revije Dileme lansko leto: »Nekaj precej nasprotujočih si laži je o žrtvah v rovu Sv. Barbare v zadnjih letih izrekel Marko Vrhunec, ena je bila tale: ‘V Teharjah je tudi nekaj ljudi pomrlo, posebej pri teh mlajših. Če so pa ti v Hudi jami, to niso izvensodno pobiti otroci, ampak so bili z materjo pa z očetom tudi otroci s Teharij in tudi drugi, ki so pač tam umrli.’ Zora Konjajeva je po pogrebu žrtev iz rova sv. Barbare zapisala: ‘Borci hercegovske brigade so v silni želji po maščevanju zaradi grozot, ki so jih pretrpeli prebivalci Hercegovine, pobili tudi civiliste, ki so se umikali z ustaši, in jih vrgli v Hudo jamo.’ Seveda v rov sv. Barbare niso vozili ne mrličev s Teharij ne padlih v boju – tudi take laži so sestavni del LIT. Vojne ujetnike in civiliste, verjetno Slovence in Hrvate, so pobijali v rovu sv. Barbare. Ne vemo, ali so jih pobijale enote z juga.«

3.

“navedli, da naj polovica smrtnih žrtev v Sloveniji ne bi imela pravice do groba”

V delu Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem so kot žrtve, ki jim pripada pravica do groba in spomina, navedli: »Od okrog 1,600.000 Slovencev, živečih v začetku druge svetovne vojne v matični Sloveniji in na slovenskem narodnem ozemlju zunaj nje, je v vrstah oboroženih enot NOV in Narodne zaščite, od pripadnikov osvobodilnega gibanja, v taboriščih in zaporih ter kot žrtve nacističnega terorja izgubilo življenje okrog 46.000 oseb ali 2,5 %, od tega okoli 3500 žensk. Cenimo, da je od tega skupnega števila padlo v oboroženem boju ali umrlo za ranami okrog 16.000, v ujetniških in koncentracijskih taboriščih 9000, od bombardiranja pa 1600. Da bi prebivalstvo ustrahovali in ga odvrnili od tega, da bi pomagalo osvobodilnemu gibanju in se ga udeleževalo, pa so postrelili, pomorili, obesili ali sežgali okrog 19.400 civilnih oseb obeh spolov in vseh starosti, od tega okrog 2500 talcev.«

Če je bilo torej za oblasti v drugi Jugoslaviji 46.000 žrtev takih, da so bile vredne groba in spomina, jih ima danes Inštitut za novejšo zgodovino popisanih okoli 100.000. In 46.000 je manj kot polovica od 100.000.

Dejstvo, da so brez pravice do groba in spomina ostali vsi, ki jih pobije partizanska stran med vojno in komunistične oblasti po vojni (več kot 25.000 oseb), slovenski mobiliziranci v nemško, italijansko in madžarsko vojno (več kot 15.000 oseb), partizani, umorjeni od partizanov. Poleg tega pa nam statistike povedo, da so režimski popisi v drugi Jugoslaviji »pozabili« popisati več kot 10.000 padlih partizanov in pripadnikov partizanskega gibanja. Vsa ta dejstva so bila v že večkrat objavljena tako v številnih mojih objavah kot v analizi popisa žrtev druge svetovne vojne in revolucije Inštituta za novejšo zgodovino.

4.

“našo stranko in njene člane označili s »prefarbanimi kruhoborci« in “prenovljenimi komunističnimi veterani«, ki naj bi »propagandno zlorabljali mrtve” “

Inkriminirana izjava se v celoti glasi: »To pomeni, da nobeden ni nič o tem mislil. Še hujše, še hujše dejstvo, da nobeden ni razmišljal o partizanskih grobovih, da je šlo tem, recimo prefarbanim kruhoborcem in recimo tem prenovljenim komunističnim veteranom, samo za domačo rabo, za propagandno zlorabo mrtvih, je pa to, da v sukcesijskem sporazumu z nekdanje Jugoslavije grobovi sploh niso vpisani.«
V kontekstu odgovornosti za to, da partizanski in drugi slovenski grobovi v tujini niso predmet sporazuma o nasledstvu, očitam tistim, ki se sicer sklicujejo na izročila titoizma in jih izkoriščajo pri doseganju položajev, dejansko pa so imeli vso oblastno moč, da bi lahko poskrbeli za grobove slovenskih žrtev v tujini, pa tega niso storili. Torej očitek zadeva Zvezo združenj borcev za vrednote NOB le v tem smislu, da so bili mogoče v teh strukturah tudi njeni člani. Vsekakor pa nisem omenjal ne Zveze združenj borcev za vrednote NOB ne njenih konkretnih članov.

5.

“njene člane označili za »široko sprego politike, medijev, veteranov, ki kaj dosti ne mislijo, ki so nemci«, ker naj bi bili nemi”

Spet naj navedem celoto inkriminirane izjave: »Marko Prešeren je označil ta pojav kot partizanska diskurzna koalicija. Se pravi gre za eno široko sprego politike, medijev, veteranov recimo, ki pravzaprav niti kaj dosti ne mislijo. In so, na eni ravni bi jim lahko rekel némci. Ker so nemi, se nočejo pogovarjati recimo z vami, z mano. Némci.«

V tej izjavi navajam znanstveno besedilo Marka Prešerna »Mednarodnopravno mnenje in analiza diskurznih koalicij: glede dolžnosti Republike Slovenije do prikritih množičnih morišč in grobišč, glede nerazumljivih zastojev pri tem in glede statusa domobrancev«, ki je bilo objavljeno v tretjem poročilu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč leta 2011. V njem, kot je bilo omenjeno, govori o specifični diskurzni koaliciji in njenih specifičnih vplivih.

Némec, po slovarju slovenskega knjižnega jezika v pomenu nem človek, pa je metafora za zadrego slovenske družbe, ko ne zmoremo dialoga o bolečih bremenih preteklosti. Iskati v tem kontekstu konkretno Zvezo združenj borcev za vrednote NOB in njene konkretne člane, presega vsebinski okvir moje izjave.

6. in 7.

“za člane naše stranke zatrjujete, da trpijo za »cerebralno paralizo« in »emocionalno invalidnostjo«”

“našo stranko označujete za »rasistično družbo«, »družbo norcev, ki bi lahko ustanovila zvezo norcev”, in podobno.

Za razumevanje teh inkriminiranih iz celote iztrganih pojmov naj spet navedem svojo izjavo v celoti: »Po drugi strani, ko pa vidiš cerebralno paralizo zaradi katere trpijo, pa tudi emocionalno invalidnost. Jaz sem šel zadnjič spet brati Filipičev Pohorski bataljon. Tam je ta grozotna neobčutljivost do sočloveka. Kdor ni naš, je nič. To je rasistična družba, jaz temu pravim titoistični aparthajd. Ampak, če upoštevamo to uničenje ene miselne in etične substance, je pa to družba norcev. In oni bi z lahkoto ustanovili zvezo norcev namesto kakšne druge, kakšnega drugega gojitelja vrednot.«

Ker je v javnosti takoj prišlo do napačne domneve, da moja izjava označuje Zvezo združenj borcev za vrednote NOB, sem v pojasnilu, ki je bilo objavljeno v številnih medijih, pojasnil: »Že od leta 1982 me ljubitelji tabujev titoizma zmerjajo, da se neprimerno izražam. Tako se jezijo, ker naj bi določene kolege nazval s kruhoborci – torej tistimi, ki se ženejo predvsem za kruhom. Sam pa pritrjujem tem, ki dojemajo človeka kot bitje, ki ne živi samo od kruha. Potem mi očitajo, da sem komunistično veteransko organizacijo poimenoval zveza norcev. Predlagal pa sem le, da naj zvezo norcev ustanovijo tisti, ki imajo cerebralno paralizo in so čustveni invalidi (npr. da je že tako hudo, da zanikajo vojne zločine, zločine proti človeštvu, govoričijo o premetavanju kosti …) Tistim, ki spoštujejo in živijo duhovna izročila človeštva in ki so občutljivi za zločine svojih prednikov, ki zagovarjajo pravico slehernika do groba in spomina, pa seveda moje besede ne veljajo.«

Naj še dodatno pojasnim, da je iz konteksta intervjuja razvidno, da ne mislim na cerebralno paralizo v smislu medicinske diagnoze, ampak predvsem na paralizo sposobnosti človeških možganov, da sprejmemo nova dejstva in potem temu prilagodijo svoje ravnanje. Tako sem v intervjuju poudaril: »Ampak vse to pomeni preprosto razpravo, ugotavljanje dejstev in spremembo stališč, če prejšnja ne zdržijo.«

V skladu z Vašo zahtevo pošiljam svoj odgovor na spletni portal www.rtvslo.si in druga sredstva javnega obveščanja, da ga objavilo.

S spoštovanjem

Dr. Jože Dežman”

Iz odgovora Dežmana je razbrati, da je dosedanje neresnice in žalitve do NOB, v katere je vpletal tudi ZZB NOB, prenesel kar na celoten slovenski narod oz. najmanj na državljane Slovenije, ki niso člani RKC in se za svoje nedokazane izjave nima namena opravičiti ne ZZB NOB, ne državljanom Slovenije, vsaj ne po ponujeni mu mirni poti.

Obenem se Dežman v svojih odgovorih sprenevedavo trudi preusmeriti pozornost na nepomembno, namesto da bi navedel dokaze s katerimi bi podkrepil svoje podane izjave o potvarjanju slovenske NOB zgodovine tako v oddaji Možine, kot tudi drugače.

Jasno pa je, da bo moral Dežman, v kolikor do 1.septembra ne izpolni te zahteve ZZB NOB in se javno opraviči za vse izrečene neresnice oz. laži v poskusih potvarjanj okoliščin NOB, moral v sodnem postopku razgaliti dokaze za svoje izjave.

In če jih ne bo se bo pač moral tudi po odredbi sodišča javno opravičiti za svoja klevetanja, laži in poskuse potvarjanj naše NOB zgodovine ne le članom ZZB NOB, pač pa vsem državljanom Slovenije.

Pa upam da ima Dežman dovolj denarja našparanega, ker ko bodo potem naletele še odškodninske tožbe vseh 42.000 članov ZZB NOB, bodo imeli še njegovi potomci za vsaj ene 10 rodov stroškov čez glavo za vse to njegovo početje poplačati.

Demokracija je to, jebiga, če nekdo kvasi neresnice, laži o kom in tega potem ne zmore dokazati, potem pač mastno plača oškodovanemu. Dežmanovi domoljubi pa imajo itak polna usta demokracije, tako da to že razumejo in verjamem, da mu bodo rade volje osebno pomagali zbirati denar za poravnave vseh iztoženih odškodnin. Možina še pride na vrsto, pa še kateri tega stila. Tako pač to gre v demokraciji….

Don Marko M

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *