Zgornjega naslova ni, žal, izrekel še noben slovenski politik v parlamentu, kaj šele minister, ga je pa zato nova norveška ministrica za zdravje, 41 letna Sylvi Listhaug, sicer zmerna desničarka, skrajni levičarji bi rekli populistka, ki se ne špara ne na jeziku, ne na dejanjih….

Listhaugovo, po izobrazbi učiteljico, specializirani za zgodovino, družboslovje in posebno izobraževanje, sicer dobršen del Norvežanov označuje za novo norveško “Shieldmaiden” (Dekle ščita, v skandinavski folklori in mitologiji ženska bojevnica) in zadnje upanje Norveške.

Iz ministrice za kmetijstvo (2013), kjer je med ostalim uzakonila tudi “policijo za živali”, torej poseben organ za zaščito pred zlorabo živali, je prestopila v status ministrice za integracijo (2016), kjer je najprej šokirala, ko je iz reševalne ladje migrantov v Sredozemskem morju skočila v morje in potem medijem pojasnila, da je to naredila, da bi lažje poskušala razumeti, kaj preživljajo begunci na teh selitvah.

Iz položaja ministrice za integracijo jo odnesel buren spor, ko je javno obtožila laburistično in krščansko stranko za podeljevanje prednosti “pravic teroristom” pred nacionalno varnostjo, saj nista želeli podpreti njenega predloga zakona, da bi se obsojenim za terorizem ali pridruženim tujim terorističnim skupinam odvzelo norveško državljanstvo.

In tako je, po burni politični delovni karieri, Sylvi Listhaug prejšnji teden postala nova norveška ministrica za zdravje, spet tarča kritikov še preden je sploh prvič odprla usta na na novem položaju, česar jim ni ostala dolžna že v prvem javnem nastopu.

V prvem nagovoru ljudstva na norveški televiziji je Listhaugova takoj sprožila, da “je treba ljudem pustiti da jejo, kadijo, pijejo in uživajo rdeče meso kolikor sami to želijo”…

“Nimam namena biti moralna policistka. Ne bom govorila ljudem, kako bi morali živeti, jim bom pa pomagala pri pridobivanju informacij na osnovi katerih bodo lažje in pametneje sprejemali svoje odločitve. Mi, ki smo na oblasti, lahko javnost le obveščamo, kaj je zdravo in kaj ni, nimamo pa pravice jim določati, kako morajo živeti.

Kadilci se, vsled številnih kritik katerih so deležni, pogosto počutijo kot pripadniki nižjih vrst, izobčenci, čutijo da se morajo skrivati in mislim, da je neumno, da smo jih pripeljali v takšne okoliščine. Vsi vemo, da je kajenje škodljivo, ampak odrasli morajo imeti možnost sami se odločiti, kaj in kako bodo delali“, je izjavila ministrica Sylvi, sicer tudi sama bivša kadilka.

V izjavi Listhaugove sicer ne vidim prav nič spornega, logičnega in treznega pač vse, a takšnega mnenja ni bilo nekaj norveških nevladnih organizacij in društev, sploh tistih, ki “skrbijo za zdravje naroda” in že uro po tv nastopu ministrice in tej izjavi se je kot prva oglasila Anne Lise Ryel, glavna tajnica Norveškega društva za boj proti raku, ki je na prvo obsodila ministrico, da so “njeni komentarji škodljivi javnemu zdravstvu”.

Da, pričakovati je bilo, da se bodo na to izjavo oz. odločitev Listhaugove odzvale določene nevladne organizacije. Tudi v naši mali podalpski bi se tako odzvale mislim da vse nevladne organizacije, ki izvajajo kakšnekoli javne programe povezane s “skrbjo za naše zdravje”, v kolikor bi takšno izjavo podal minister za zdravje.

Pa ne zato, ker bi jih dejansko skrbelo za zdravje državljanov, pač pa zato, ker bi takšne izjave ministrice za zdravje pomenile, da so družbi – nepotrebni. Kar tudi dejansko so – nepotrebni, odvečni, odvečen strošek. Uničevalci svobodnega izbora življenja pač….

Ker vse kar počnejo takšne nevladne organizacije, društva tudi v naši mali podalpski, je zgolj molzenje državnega proračuna, da lahko potem prodajajo javnosti meglo po navodilih določenih lobijev raznih korporacij, česa človek ne sme početi s svojim življenjem in takšne neumnosti vrivajo še v zakonodajo.

Posiljujejo s prepovedmi kajenja tobaka in marihuane (četudi Narava že 1000letja na človeku dokazuje svoj prav), s prepovedmi pitja alkohola (čeprav ravno prohibicija dokazano ustvarja kronike), s prepovedmi uživanja mastne hrane (ki j eorganizmu vitalno potrebna), s prepovedmi uživanja mesa (četudi je človek vsejedec po zakonih Narave), s prepovedmi splava (ker tako določa vera), zahtevajo obvezna cepljenja (brez vsake zdravniške in farmacevtske odgovornosti), žiletkaste ograje na mejah (da ne bi kdo od zunaj poškilil na našo zemljo), zahtevajo prepovedi za vse možne bizarnosti, obenem pa ne zahtevajo ukinitev samih sebe….

In vseh teh iztirjenosti ne zahtevajo le zato, da bi ljudem omejevali svobodo življenja in določali kako šablonsko robotsko bi morali živeti, pač pa predvsem zaradi – denarja. Vse te nevladne organizacije, društva, ki kao skrbno tiransko promovirajo “zdravo življenje” so namreč, poleg denarja od raznih korporacij, prvenstveno financirane iz državnega proračuna in če bi državljani vedeli, kakšne silne milijone prejemajo te nevladne organizacije, društva za posiljevanja s temi svojimi tiranskimi blodnjami “zdravega življenja”, bi jih lastnoročno in lastnonožno nagnali iz države, še prej pa politike, ki so proračunska financiranja teh organizacij uzakonile.

Da, moje mnenje je, da je ministrica Sylvi Listhaug v tem primeru ravnala edino logično, smiselno, pravilno, celo liberalno, demokratično, odgovorno, človeško, kot pravi vodja, človeški politik, ki jasno razume, da bit politikov oz. države ni v limitiranju življenja posameznika in posledično družbe, pač pa v omogočanju čim širšega spektra, ki omogoča čimbolj svobodno odločitev posamezniku pri izboru načina življenja. No tako, samo da veš kako se bom obnašal in kaj bom med ostalim zagovarjal in delal, ko bom izvoljen na volitvah….

Don Marko M