torej, razni anestetiki lahko zreducirajo bolečino, vendar hkrati tudi ovirajo ali blokirajo pretok življenjske energije in tako počasi ali pa hitro ubijajo človeka. ozaveščanje je posledično zelo ovirano….zaradi večplastne otopelosti – dobro poglej bolnike (pa ne samo terminalne) po bolnišnicah, so sivi, bledolični, brez moči, življenja, sijaja ali žara v očeh, razen izjem).. .vse to je zatrto ravno zaradi kemije, zgrešene prehrane in napačnega zdravljenja. btw, 70% vseh zdravniških diagnoz je menda napačnih..

bolečina ni nepotrebna agonija, ne za bolnika, ne za svojce, nasprotno…gre za najbrž najpomembnejše življenjsko učenje. zakaj? ker s pozornim opazovanjem človek lahko spozna, kam pripelje napačen način življenja (v težave, v bolezen). ugotovi pa tudi, kakšen odnos ima do smrti.

samo na kratko, do 5. stoletja je so se ljudje zavedali globokega pomena reinkarnacije, tudi za rimsko katoliško vero je bilo to sprva neizpodbitno dejstvo. leta 553 pa so na koncilu v Carigradu takorekoč odločili, da se ponovno utelešenje, ki izhaja iz zakona o vzroku in posledici izbriše iz vseh svetih spisov. kot da ni bilo dovolj, da so poganom ukradli Resnico življenja, ki so jo živeli, jim požgali svetišča, na njihovih mestih zgradili cerkve.. ne, prikrojili so si Resnico po svojih merilih in potrebah. v ljudi so postopoma vcepili strah pred smrtjo, božjo kaznijo, peklom, hudičem, občutek krivde.. idr. tako so si z ustrahovanjem ustrahovanjem podjarmili ljudstvo, narod… in tako je razumevanje življenja z vzponom rimskega imperija šlo samo še navzdol…vse do danes…

… če se vrnemo nazaj k temi… pri umiranju ima človek najboljšo možnost, da se sooči z lastnim strahom pred smrtjo in priložnost, da ta strah končno tudi preseže. smrt fizičnega telesa je nekaj najbolj naravnega, cikel življenja se pač zaključi, kot tudi pri vseh drugih oblikah življenja in duša se vrne tja, od koder je prišla pred rojstvom.
pri umirajoči osebi vsak prisoten lahko samo veliko pridobi. veš, kakšna svoboda je to, ko se smrti, ne svoje, ne druge ne bojimo več? in kakšen mir človeka preplavi ob tem? neskončen 🙂
Razsvetljeni duhovni učitelji priporočajo, da umiramo za sleherni trenutek, za sleherno stvar… tako se učimo nenavezanosti, osvobajamo se zemeljskih spon. če prej ne slišimo in ne vidimo, nam bližajoča smrt to učenje zelo nazorno pokaže.

seveda ti nihče ne jemlje pravice odločati, kako boš končal svoje življenje. je pa škoda, če narediš ravno nasprotno od tistega, kar je najboljše zate (in (ne)posredno tudi za druge). v bistvu ravno z napačno odločitvijo ustvariš agonijo – v naslednjem življenju 😉

p.s. recimo na vzhodu, predvsem na določenih področjih Balija se pokop pokojnika še dandanes izvaja z večdnevnim obredom, plesom, petjem, pletenjem, ljudje so veseli….lepo in prelepo…. nikomur ne pade na pamet, da bi žaloval. le zakaj? človek se je rešil zemeljskega trpljenja in duša se zopet vrne domov.

no, tudi bolečina je eden tistih segmentov, zakaj zagovarjam to pravico do smrti……strinjam se, da ima vse svoj namen iz katerega se lahko dosti naučimo, tudi bolečina….

ampak ne morem mimo dejstva, da praktično vsi, ki pridejo v fazo možnosti do te samoodločitve, bolečine dejansko ne čutijo, ker ravno vsi kemični pripomočki skrbijo, da je ne čutijo….v bistvu ne čutijo ničesar…..in kdo torej v teh okoliščinah dejansko trpi bolečino ?
po mojem spoznanju trpijo bolečino le še svojci tako obolelega….in z vztrajanjem, da se človeka v takšni fazi kljub vsemu ohranja v vegetativni fazi se, poleg že vsega omenjenega, dejansko povzroča bolečine ravno svojcem, ki to agonijo raztegujejo, s tem pa obolelemu ne delajo nobene usluge, sebi pa povzročajo bolečino, trpljenje pričakovanja konca, ki je neizbežen…..

takšna oblika pravice do smrti zame pomeni tudi, da ima oboleli dovolj časa, da se postopoma poslovi od svojcev in jih na ta odhod pripravi, s tem pa tudi omili njih bolečino žalovanja v znosen okvir, kar je po mojem dobro, sploh upoštevajoč, da jih večina odide nenapovedano, v trenutku in tako svojcem niti niso dane možnosti postopnega sprejetja bolečine izgube in lažje prebrodnje le teh, ampak so porinjeni v direktne šoke bolečin žalovanj, ki trajajo neprimerno dlje in lahko vodijo tudi v izredna stanja….

predvsem pa je odločitev o mojem življenju moja vse dokler sem še živ in mi je nima nihče pravice preprečevati…..sam bi to možnost uporabil in družino pač v nekaj dnevih pripravil na moj odhod….lažje bi bilo potem njim, lažje meni, predvsem pa bi vsa porabljena energija vseh, ki bi skrbeli zame, kakor tudi stroški, ki bi se povsem nepotrebno vlekli v mesece, celo leta kdaj, lahko bili potem namenjeni recimo določenim mlajšim osebam, ki si sicer stroškov zdravljenj ne bi mogli privoščiti sami od sebe, jih bi pa nujno rabili, tako da bi lahko živeli še leta naprej…..

pravico imaš biti proti…..glede tega vprašanja sem sam vedno izhajal iz enostavnega vprašanja, kaj bi se sam odločil, v kolikor bi se znašel v položaju hudega bolezenskega stanja, ki ne bi pomenilo le neznosnih bolečin zame, pač pa predvsem koliko vse ljudi bi moralo biti angažiranih za moje potrebe zgolj zato, da me navidezno ohranjajo pri življenju, čeprav od mojega življenja ne bi imel prav nihče nič, vključno z menoj….

sam si pač ne bi želel dovoliti nepotrebnega obremenjevanja številnih ljudi v skrbi zame tedne, mesece….sam v tovrstnem početju ne vidim nobenega smisla, razen proizvajanja kopice nepotrebnih stroškov, kateri bi zadostovali za kritje osnovnih življenskih potreb številnih drugih, pred katerimi je še celo življenje in bi neprimerno bolj koristili družbi in sebi…..

vsakemu pride čas odhoda in mislim, da če ima človek možnost, nenazadnje tudi pravico, do dostojnega slovesa na način, kot si ga sam izbere in v času, ko se sam odloči, potem je s tem izpolnjen tudi smisel življenja…..