Kolo(vratenje)

Kot vsi začetki, je tudi ta enostaven. Le da trajajoč že 1000letja. Pa ne začetek. Nadaljevanja. Priznam, čeprav težkega srca, da res nimam nič z njega začetkom. Kot priznam,da močno zavidam tistemu ali tisti, ki je že dokazal, da vrtenje s pomočjo okroglega ne pomeni obvezno stati na mestu. In, 5000 let kasneje se tisti osebi seveda niti ne sanja, koliko gonilno naprednega je storil(a) za človeka, človeštvo, zate in zame.

Kolo(vratenje) je pač ena tistih priljubljenih človeških disciplin, ki praviloma niso časovno opredeljena, pa tudi končni cilji povečini niso znani ob trenutku, ko se dogodivščini naproti odpravimo. Vse dokler si ne rečeš ‘zdaj grem pa nazaj’. In načinov je seveda ravno toliko kot je nas. In nisem izjema. Vsaj tukaj ne. Upoštevajoč, da mi kolovratenje predstavlja zabavo v glavnem v spremstvu njega veličanstva – kolesu. Ki pa seveda ni več v ničemer podobno tistemu prvotnemu iz dežele Mezopotamije. Čeprav tudi takrat kamnito okrogli, a polni diski z luknjo za os v sredini, pač nimajo vizuelno dosti opraviti z mojim kolesom, ki je, vsaj zame, prava eksotika.

In ta moja eksotika ima vse,kar si kolesa od 19. stoletja dalje privoščijo. Krmilo (balanco), sedež,špice, zračnice, kontro ali ABS in gonilni mehanizem. Čeprav je tudi prestavni mehanizem razvit skozi 100letje, ostajam zvest klasiki. Ena prestava. Ena konjska moč. Moja,kakopak. Nekoč sem si lastil tudi takšno kolo z 18 prestavami, a kmalu ugotovil, da se še najbolje znajdem ena na ena. Enostavno je bilo preveč zamudno 18-im naenkrat razlagati svoje želje.

Neomajno sem prepričan,da smo kolesarji posebne sorte človečki. Pa sem ne štejem tiste afne, ki si, pod pretvezo hujšanja ali česa že, omislijo kolo za nekaj 1000akov evrov, pa seveda zadnji modni dizajn ustrezne garderobe, da ne omenjam posebej obutve,očal,merilcev utripov, discmane, aerodinamic čelade……na,pa sem vseeno omenil. In ko vse to zložijo na kup, če je le možno s kreditom, ugotovijo po treh krogih, da jim “primanjkuje časa” za vsakodnevne podvige s kolesom. Tudi prav, več prostora za nas ostale.

Ampak, tale okrogla zadevščina te res zlahka v neke oblike odvisnost postavi, da jo poganjaš še in še. V primernem ritmu seveda.Kolo je enostavno sexy, cool pa še praktično povrh. In, halo, parking free kjerkoli brez čakanja. Osebno sem navdušen nad kolesarjenjem predvsem zaradi dejstva, da grem takrat dovolj hitro da ne hitim, a dovolj počasi,da mi nič ne uide. Kar zadostuje, med ostalim,da kaki mični gospe kar v gibanju prijaviš ‘da s svojo pojavo resno ogroža prometno varnost’.

Na Obali imamo Pot zdravja, namenjeno kolesarjem – pa tudi pešcem, ki je še najbolj uporabna v turistični sezoni. Po novem je sezona na obali celo leto, saj morajo vsi turisti nekako le priti do Hrvaške. Seveda jih razumem. Le kateri model bi plačal 10 dni hotela na naši obali,če pa za isti drobiž preživi tri tedne hrvaške ali vsaj deset dni Grčije,Italije,Španije……

In zadnja sveža, revolucionarna je, da boste obiskovalci Kopra imeli možnosti poceni najema koles skoraj kjerkoli po mestu. Baje že od tega poletja dalje. Tako da, tisti ki se preživljate s posredovanjem koles, pozor. Čeprav naj bi izven poletnih mesecev,to uslugo koristili predvsem domačini, da ne rinejo z avti tudi k spovedi. Hm, to bi pa res rad videl – kako flegma,lenega primorca na kolo stlačiti in mu potem še omeniti,da mora za to plačati. Prej se Primorcu tega ne pove. Čeprav, kolikor mi je znano, nimamo Primorci nič z gorenjci.

Z gorenjkami pač. Tudi večkrat. Gonijo pač na svojstven način. Saj Ljubljančankam ne gre nič slabše, Štajerke so kategorija zase, Dolenjke so tam nekje, ampak, Primorke so oh in sploh. Toliko neumen pa že nisem,da bi drugače napisal. Sploh ker se dnevno kolesarim od Kopra do tudi Pirana, pa dobro vem, kako kamen leže Primorki v dlan če ji nisi simpatičen. Sicer sem bil le iz varne razdalje priča takšnemu dogodku, ampak, prepričljivo je prepričljivo.

Seveda me je zavrtelo nekega dne (od osnovne šole je že daleč), ko sem bral,da tudi živali kolesarijo. Čeprav na monociklu. Pa ne v cirkusu ampak v naravi, v namibijski puščavi, kjer obstaja vrsta pajka (Carparachne aureoflava), ki se pri begu pred sovražnikom »zloži« v obliko kolesa, kar mu omogoči hitrejši beg po puščavskih sipinah. Tako,da me zdaj res firbec kako njih maraton zgleda.

Zdaj pa si ga privoščim. Kolo. En giro do Izole pa nazaj. Like a Rolling stone’s……In ko pridete na Obalo, si ga lahko privoščite tudi vi. Giro. Ker smo prijazni in turistov ne usmerimo le do prvega jaška…….čeprav obstaja vedno večja verjetnost, da se palme zvrnejo….

Don Marko M

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *