Tako rada ga (po)ližem….

“Res si ne morem pomagati. Ko te vidim me pograbi ena sama strast, da bi ga takoj polizala. Saj imaš čas zame?” me je Ingrid prestrelila s tistim ženskim hudičevim in nedolžnim pogledom obenem. Ko sem že mislil, da sem preživel vsa direktna ženska (ne)spodobna povabila. Če misliš, da moški ostane neiztirjen, ko sliši te besede iz ust simpatične in sexy ženske, velikih rjavih oči, metalno rdeče pobarvanih kodrov in 90-50-90 v oblinah, prsnega dekolteja zarezanega do maximuma, hipi kiklce, ki se lahkotno v rahli sapici vetra pozibava nad koleni, medtem ko javni termometer prikazuje +31…no,potem se krepko motiš…..

Vsaj za sekundo se tla spodmaknejo. “Kaj zdaj?” sem si nadel tisti nedolžen glas in …videz vredno najmanj Oskarja. “Ja, zdaj” je bila odločna, čeprav s nasmehom na ustih. Zdaj, ko mi je totalno potrdila svojo željeno potrebo, umika seveda ni bilo več. Moja želja po tem, da jo gledam, kako se ga oprime s prsti v dlan in ga potem primakne k ustnicam, si ga nanje prisloni, da bi ga hip zatem začela obdelovati s svojim jezičkom iz vseh strani, se je stopnjevala kot termalni vrelec.

In popadel me je še dodaten firbec – le po kakšnem ritmu se bo njen jeziček odzival. Mogoče v stilu romantične balade, tanga, rock/a, salse, rave/a ali pa je toliko spretna, da zna te ritme kombinirati po potrebi.

Po nekaj korakih sva stopila za vogal. Gneča okoli je bila ravno dovolj daleč, da ni bilo preblizu. Ampak Ingrid gneča sploh ni ganila. Ženska je, ki hudičevo dobro ve kaj hoče, pa tudi kako do tega priti. Vztrajno in neomajno. Le nekaj trenutkov za tem ga je že držala med prsti. Oprijela ga je tako, da ji je sedel v sredo dlani medtem, ko se je s prsti sprehajal po njem. Tako prefinjeno a tako odločno.

V njenih očeh je bilo nemogoče ne opaziti trenutne potešenosti. In potem ga je prislonila na ustnice, da bi ga že v naslednjem trenutku imela do polovice v ustih. Moja usta so izgledala kot vhod v postojnsko jamo. In potem ga je potegnila ven.

Da bi začela seanso plesa njenega jezika. Ki je drsel po njem iz vseh strani, od zgoraj navzdol, od leve proti desni in preostalimi gibi, ki so bili plod čiste trenutne inspiracije. Tako poželjivo ga je obdelovala, da mi enostavno ni bilo treba ničesar narediti, razen jo gledati. Gledati, kako ga strastno liže, da se je čez čas začel kar topiti v njenih rokah. Dokler se ni začel vidno manjšati. E ja, ženska zna narediti iz majhnega veliko, pa tudi obratno. Ti rečem, Ingrid je več kot dostojno zastopala ženski rod.

“Mmmm, odličen je bil. Res mi je pasal. Pridi, greva še na kavo in cigaret, da se potešim do konca” mi je rekla razposajeno, medtem ko si je z robčkom brisala ustnice.

Tistih nekaj metrov do bližnje terase sem jo spremljal brez besed, a s knedlom v grlu. Komaj sva dobro spustila sedali na sedala, že je navito nadaljevala : “Ma kaj ti ga še nisi polizal?” “Če bi imel tebe v kornetu…”sem poglobil glas do onemoglosti v direktnem pogledu, medtem ko sem ga končno tudi jaz primaknil k ustom.

Sicer se je že začel topiti, ampak če je treba znam tudi dodati na gas. In če si ga je Ingrid privoščila v čokoladno jagodni kombinaciji, sem sam zdaj že po ustih premleval okusa gozdnih sadežev in pomaranče. Sadni se mi pač slajše razvleče po ustih.

Sladoled. Ta čudovita majhna slastna zmrznjena razvada. Pa tudi potreba za nepotešene ženske, ki ob limonadi pred tv ekranom počistijo celo kilsko banjico sladoleda brez vsake slabe vesti. In medtem ko je Ingrid že srebala kavico sva se spustila še v debato o sladoledu. No ja, medtem ko sem razlagal kar pač vem, je ona prav po šolsko poslušala.

Da bi izvedela, da so tudi za sladoled krivi – Kitajci. Ko so kuharji svojim vladarjem, že pred tri tisoč leti, vmešavali med,sadje, vino v takrat še svež sneg iz bližnjih vrhov. Ne vprašaj me, kako so ga prinesli iz planine v takšnem stanju, ker nima pojma. Hladilnih torb sigurno niso imeli.

In v trinajstem stoletju je moj soimenjak, Marco Polo, naredil še eno, kije kasneje proslavila italijanski narod. Ja, kitajcem je sunil recept. In da ne bi bilo tako očitno, so italijanski slaščičarski mojstri receptu dodali še mleko za osnovo, katera se še danes uporablja. Takrat so sladoled jedli le premožni. Da pa se je skomercializiral v prosto prodajo je, spet, kriva ženska. Katarina de Medici je v šestnajstem stoletju s poroko namesto italijanska postala francoska kraljica in zvlekla sladoled s seboj.

Da bi ga tam francoski kuhar prvi oplemenitil z okusom čokolade in jagode, kar se je seveda prodajalo za med. Danes človek že ne ve kam vse bi se obrnil od raznolikosti okusov. In v zgodovini so zaradi receptov sladoleda dobesedno padale tudi glave.

Do današnje podobe sladoleda pa je preteklo še ogromno takšnih in drugačnih poizkusov. Kar pa niso pognali evropejci, so američani v osemnajstem stoletju. Tovarniško proizvodnjo sladoleda. In v istem stoletju izumili še vrteči se ročni mešalnik, kije izdelavo seveda zelo poenostavil. Ampak finale so vseeno spet postavili francozi, ko so, v istem stoletju, izumili homogenizator in zamrzovalnik sladoleda.

Nekje v istem času pa je italijan v ameriki izumil – kornet. ker mu je šlo na živce, da so mu vse skodelice v katere je polagal sladoled ali ukradli ali razbili. Ampak finale je prispeval enajst letni mulc, ki ugotovil in zaščitil, kako lahko sladoled postavi na – palčko. In v začetkih devetnajstega stoletja so bile te palčke, obložene s sladoledom, totalen hit. Saj so še danes.

“Uau, ti pa se res razumeš” me je Ingrid nagovorila ko sem zaključil. “Valjda. Če hočem. Saj to bi lahko tudi ti vedla, če bi preskočila kakšno urco manikerke” si nisem mogel kaj, da je ne zbodem. Vsaj z besedo. “Ampak meni je Lučka še vedno zakon” je takoj dodala. Seveda. V zahvalo Ljubljanskim mlekarna in 60′ letom imamo tudi mi svoje na palčki. Le da so se ljudje potem tako nalezli imena Lučka, da so bili potem vsi sladoledi na palčki – Lučke. Tudi italijanski. Pa koga briga, kako se mu reče, samo da je slastno in nepozabno.

Ko smo bili mulci smo radi skočili čez bližnji mejni prehod po italijanske sladolede. In tisti na palčki, a v lončkih, so nam še posebej teknili. Danes pa zelo rad opazujem mojstre, ki prodajajo sladoled. Najboljše sem do sedaj videl v Italiji, na Hrvaškem in začuda, tudi pri nas. Pri nas je le še eden v Piranu.

Ampak res občudujem njihovo spretnost, za kar je nedvomno veliko kroglic sladoleda končalo na vajah na tleh, ko mečejo tiste kroglice po zraku in vmes utegnejo še zapeti ali vabiti naslednjo stranko. In najlepše je videt, da v tem uživajo. Sicer je teba na tašno porcijo sladoleda čakati dlje kot na tisto kar zna vsak naložiti, ampak šow je pač biznis. In če ima sladoled zraven še odličen okus, toliko bolje.

Drage moje, ližite, ližite in še enkrat ližite ga. Naj vam ne bo nerodno, če se bo kaj pocedilo. Bodo pač robčki zaključili. Ali pa tudi ne. In ja, privoščim vam dolgo, vroče, sladkosnedno poletje.

Don Marko M

Sexy sladoled (blog Don Marko M)

Deli:

18 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Tako rada ga (po)ližem….

  1. Ivonca

    in spet zate sploh ne dvomim, da bo tudi to poletje po Kopru zaradi tvojega “na juriš” pomanjkanje čokoladnega gelatija…. 🙂

  2. katarina

    ma kako si sploh prišla na to idejo….bolj kot sem bral, bolj sem razumel, da je govora zgolj in edino o sladoledu….o vseh možnih okusih….ko sem, seveda ne (še) pri nas, probal tistega s okusom goveje juhe sprva nisem vedel točno ali smo na kepici gelatija ali na nedeljskem kosilu…..
    je pa res, da domišljija nima meja in jaz obožujem bralce mojega bloga, ki premorejo domišljijo….in ja, nikoli ne reci nikoli…. 😉

  3. Marko: mene so že kot malo naučili naj sladoleda ne ližem pred moškimi. :))) in ga res ne ližem. kupujem si banjice sladoleda, lučko pa samo izjemoma in ko sem v avtu -sama. :)) najbolj na živce so mi vedno šle asociacije starih dedcev med tem ko smo male punčke lizale sladoled. očitno se je zažrlo vame, imam pa tudi srečo, da moji tipi vsi po vrsti niso faf fanatiki.

  4. Katarina

    eh, tole pa mi boš težko prodala, da ga nisi še nikoli lizala v moški prisotnosti…. :)…ti bom pa mučos hvaležen če izdaš recept, kako se v avtu znajdeš lahko sama z lučko pred usti, ne da bi to kdorkoli vsaj opazil….
    o ženskah, kar je možno tudi za moške, ki počistijo banjico sladoleda kot za šalo pred tv, pa sem nekaj omenil, se mi zdi…. 🙂
    sicer sem se spretno poskušal izogniti vsaki prispodobi mojega zapisa razen za točen namen, ampak, če si me povlekla zanj bom pač moral priznati….na stopnji tistih starih dedcev katere omenjaš nisem nikoli bil pa tudi ne bom…..priznam pa, da z veliko mero firbca tu pa tam opazujem odrasla dekleta, žene, matere, kako obdelujejo sladoled….prav nič mi ne uide v opazovanju se mi zdi….od prijema v roki, do končne tehnike in seveda vse vmes….hitreje in brez besede izvedeti o ženskem karakterju, pa ne le za faf kot praviš, (ne)zadovoljivem za ali ne možen korak v njeno bližino, je že težko enostavneje in časovno hitro spoznati….tudi pri ženskah sta le dve možnosti – ali ga zna ali ne (po)lizati tako, da ga stopi ali pa se stopi sam od sebe….vse vmes so le pomembne podrobnosti….seveda še vedno govorim o sladoledu…. 😉

  5. sej tega ti ne prodajam. povem pač, da odkar pomnim ne ližem sladoleda v družbi. ok, ko sem s svojim partnerjem in če je res res vroče in kje kupiva kepico sladoleda … a to je ekstremno redko .. sicer pa ne.
    mimogrede: pri lučki praviloma najprej olupim čokoladni del, potem pa jo bolj ko ne grizem.mogoče jo na koncu poližem, ko je že itak stopljena. :)))))

    sicer pa zelo redkokdaj jem sladoled. tko … enkrat na mesec, recimo.

  6. jaz pa najraje pri albancu v slepi ulici….ampak tukaj je govora, kakšnega in kako ližeš….kje vse je le stvar trenutne inspiracije…. 😉

  7. 😉 aja, jaz ližem skoraj vse, najrajši pa imam mešane. no odvisno od razpoloženja in časa ( če se mi mudi, tudi hitro ližem, pa čeprav me mimoidoči čudno gledajo)
    oh, no ja, jaz sem odvisnica lizanja, vsaj enega na dan obvezno. če mi ne rata na ulici, potem pač ližem doma v jaboozu (zadnje čase se prešaltala tudi na ledo – avto moto, zbiram nalepke)hehehe
    8)

  8. eh, dokler ga ne grizeš je še ok….potem šele bi čudno gledali….odvisnosti, če hočeš seveda, pa se rešiš enostavno – le skrbeti moraš, da imaš usta skozi polna….na ulici ali doma….enega od vaju bo sigurno prej zmanjkalo….
    jaz pa zbiram garaže….tako, da ne boš imela težave parkirati tistih avto moto…. 😎

  9. aja? garaže? veš, da sem včasih imela željo kupiti na obali garažo in si ven narediti garsonjero, avto-moto bi pa kar zunaj pustila, saj take stare gare, ki jo vozim, nihče še povohati noče :(. ne verjameš? res, res, sem dala oglas , pa ni bilo niti enega klica, pol pa sem ga dala k mehaniku, ga je malo pošraufal, zdaj pa vozi ko strela, pa sem spet glavna.
    no pa nazaj na lizanje, včeraj zvečer sem zmazala kar dva avto-moto, sem imela pol malo slabe vesti, ker sem piceku porabila zalogo. še sreča, da je šel k dediju spat (danes namreč gresta na ribičijo krape loviti) tako, da bom morala v šoping, pa kakšnega avto moto več kupiti,

    lep vikend

  10. hja, kaj pa nisi povedala, da si dala oglas….jaz samo eksotiko nabiram na kup….uporabno seveda… 🙂
    šoping pa ti je, kot vsaki ženski, verjetno težko padel…. 🙂

  11. šoping mi pa čist zares težko pade! majke mi.
    sem netipična ženska, nisem šoping tip, v trgovino zavijem vedno na hitro,
    moje eksotike , ti sigurno nebi kupo, pa saj je zdaj tudi prodati nočem, če pa se spet dobro razumeva: jaz in moj avto moto.
    😉
    8)

  12. hja, zdaj je res ne morem več kupiti te tvoje štirikolesne eksotike, če je že datum nakupa potekel….uf, saj ne vem ali je to priznanje ali kaj, ampak si šele četrta ženska, da sam vem, da ona ve, da šoping ni športni dan ampak le nujnost nakupa potrebnega….dobro ti gre… 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *