Trava, kako diši ta trava….

Ne vem ravno kako mi uspeva, ampak vsako jutro se, na poti iz postelje v cesarjevo mesto, moj prst nasloni na radio. In potem pride iz zvočnikov kar pač pride. Včasih mi tisti zvoki sprožijo le še dodatne pospeške, večinoma pa se mi virusno vsidra v ušesa. Včasih tudi pod kožo. In tako sem danes zjutraj slišal najprej…”povedi me i otkrit ču ti neki novi svet i skupa čemo slušat rajska zvona”…..Cela štala. In to se mi že leta dogaja. Da prvi komad, katerega zjutraj slišim oz. enega izmed prvih treh, potem maratonsko iz grla nažigam cel dan, ne da bi me ob tem sploh motile grimase tistih, ki imajo čast me poslušati. V bistvu so lahko srečni, da (še) ne pobiram vstopnine. Dobra volja je pač najbolja. Stil pa je …. edino kar šteje.

In potem sem se odpeljal turistični bajsikl krog. Poslanstvo pač. Da sem lahko spotoma najprej v sosednji ulici spet lahko slišal sosedo, ki razglašeno poje na svojega moža. Nato sem na parkingu imel svečano priložnost videti dva avta zelo intimno skupaj v enem boxu, zraven pa dve ženski, vsaka zastopnica svojega avta, ki sta usklajevali retoriko veljavnosti pravila “prvi pride,prvi melje”. Ko je pristopila še tretja, mi je bilo jasno tudi brez vremenske napovedi, da se bo vreme poslabšalo. Jutranje tuširanje pa sem brez posebnih priprav opravil kar spotoma, ko sem peljal mimo županove fontane na krožišču. Kelnerce pa so bile na svojem mestu in res ni skoraj nič lepšega, ko ti zadovolj(e)na ženska postreže kavo. Sploh jutranjo.

In potem mi je misli, čeprav se že voha jesen, zaneslo v pomlad. Včasih sem sicer več kot prepričan, da bi bilo za človeštvo bolje, da bi imeli instaliran automatic delete preživetih dogodkov in bi se ohranili le tisti lepi. Pa še davek za ekologijo ne bi bil poteben.
No, ko sem že omenil pomlad, vedno znova in znova me navdušuje in inspirira tisti pomladno poletni vonj – trave. Sveže pokošene. In če jo zalije še kakšna hitra poletna nevihta, potem tisti njen vonj pridobi takšno intenzivnost, da mi je prav žal, da nimam slonjih pljuč, da bi si zaloge nje vonja naredil. Če pa si užitje vonja trave lahko privoščiš na seniku v poletni nevihti, potem omama drži še nekaj dni. Le ženske ne sme biti zraven na seniku, ker potem tisti umirjen vdihovalni ritem naglo pridobi na hitrosti.

Ampak, ta trava pa je res zakon. Povsod jo je kolikor hočeš in kolikor mi je znano je ne marajo le policaji in ženske. Seveda ne vsi in vse. Policaje moti trava le če ni njihova. Pa saj jim ne gre zameriti. Delajo pač za ljudstvo in po ukazu politikov, katerim so seveda prva skrb državne rezerve. In ja, naši politiki imajo radi travo.
Ženske pa ne marajo le morske trave. Res čudno, od vseh vrst trave jim le ta ni po godu. Čeprav so naravnost navdušene na travo pod zvezdami, v gozdičku, na seniku in kjer pač naleti, se že ob njih pogledu, ko zagledajo morsko travo, človeku zazdi, da so videle najmanj Žrelo vse dele skupaj naenkrat. Evolucija je očigledno nekje zavila s poti.

Prizorov, kot je ta v nadaljevanju, pa se naposlušam in nagledam vsako poletje, da mi je potem še pozimi toplo na ustnicah. Tip se je res angažiral in vtiral tisto zaščitno olje v skoraj vsak milimeter njenega telesa. Če bi mu prsti zdrsnili še v vdolbine, bi pa res bil vsak milimeter. Očigledno je bil vešč tega dela. Meni bi pri moji nerodnosti, seveda čisto nehote, zagotovo kak prst kam noter zdrsnil. Mi pač drsi na spolzkem. Čeprav so se tipi okoli naslinjali ob pogledu nanjo, sem sam ocenil, da je škoda moje sline. A ča češ – riba ka riba. Dve nogi, dve roki, pa brez glave. In potem se je odzvala povabilu svojega tipa, da gresta v morje. Njej je uspelo priti do pred pomola, nakar je elegantno pripomnila : “Joj darči, poglej koliko trave je v morju. Jaz ne grem noter.” In se je obrnila ter se, kakor da je malo prej kupila Koper, odmigala nazaj na tisto brisačo. Tip je stopil za njo, čeprav mu je tisti nos pod nogami očigledno hodil v napoto in prisedel k njej. Očigledno ve kako z ženskami. Pravi muškarac.

Seveda sem, po njeni izjavi, moral preveriti dejansko stanje v morju. Kjer pa je le tu pa tam plavala kakšna travca, ki pa je itak posledica frajerjev, ki s svojimi čolni le to populijo, da potem priplava do obrežja. No, opisanih ženskih modelov čez poletje ne zmanjka ne v morju ne izven. Nekatere zaradi trave celo razvijejo decibele do te stopnje, da bi bilo vsako neprebojno steklo resno ogroženo. Verjetno ne vejo, da je trava v bistvu zdrava. Celo spohaš jo lahko. Ali pa le enostavno v vege zavitek zmotaš. Receptov za pripravo trave malo morje na razpolago.

Ampak meni ostaja še vedno najljubši tisti vonj pokošene trave. Ki me poleg blaženosti počutja, ko se zarije v moje nosnice, še dodatno inspirira. Če pa se boš kdaj lotil s svojo najdražjo preverjati gostoto trave v naravi, tudi pod zvezdnim nebom sapice poletne noči, potem nikar ne pozabi – v naši podalpski jo je zakonsko prepovedano mečkati. Travo. V javnosti.

Don Marko M

Deli:

7 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Trava, kako diši ta trava….

  1. e mi je ta trava rovinala šofito ko sn jo kosu na pomlad.magari me pjaži ko poslušan une babe ki vriskajo u morji ko vidijo travo.ma danes sn zakantau uno trava zelena od severine vre tolko botu da mi je prišlo da povozin uni radio sas valjarjem.moja je hotla pa mene povozt ker sn kantau

  2. Opa opa,pa je prišla na vrsto moja glasbena želja.Mene morska trava sploh ne moti,ker mi jo moj medo pridno čisti da lahko mirno plavam.Še danes pa ne morem pozabiti ko me je moj medo peljal na travo in mislim da so bile zvezde zgoraj,ker sem bila jaz spodaj. 😉 🙂

  3. ivonca

    daj se nehaj napihovati, ker to sploh ni bila tvoja glasbena želja, ampak je bila prva, ki mi je zjutraj padla v uho….vsaka povezanost je zgolj naključna…. 🙂
    da pa si bila spodaj sploh ne dvomim…pod zvezdami….seveda je vsega kriva trava….in medo, ki jo je mečkal…. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *