Dobra vila

Morje, sonce, skala in jaz. Kamen na kamen. In ko sem bil že prepričan, da bom naslednjo urco razvajal svoja ušesa z melodijo morja in vetrom, ki me bo ravno prav kuštral, se moj pogled ustavi na osebi, ki se približuje. Korak je očitno usmerila proti meni. Temnolaska, lase tja do ramena. Noge do tal, ovite z mrežastimi črni samostoječimi nad petkastim obuvalom. Kiklca do nadkolena. V tesni rdeči oprijeti majčki zgoraj, ki je imela očitno tovarniško napako, saj je bila v prsih napihnjena. Iz tiste pravilno konfiguracije njenega obraza je štrlel nos grške oblike, lesk zvezdne noči v očeh in sočne ustnice, ki moškega ne morejo asocirati na kaj drugega kot na greh. Takoj in zdaj. Pa od kje so se znašli ti mravljinci zdaj na skali? Aja, so pod kožo. Mojo. Tega se bom malo težje znebil. Sicer, zakaj pa bi se. …
“Ojla šarmantnež”, mi je dahnila s takšnim glasom, ki zravna tudi Triglav, medtem, ko mi je z dlanjo segla proti obrazu in me pobožala po licu pa tja dol do brade tako, da sem bil v hipu odločen, da tistega dela ne umivam nikoli več. Jebi ga, zmedla me je tako, da je veter več kot uspešno ustvarjal prepih skozi moja usta in ušesa. “O o o o ojla” mi je le uspelo zložiti. Zrla mi je direkt, ma direkt v zenice in privihnila ustnice v nasmešek. Jebi ga, to nima nobenega smisla. Daj zberi se in budi muško, sem si ponavljal v podstrešju. Ok, uspelo mi je. “Kaj te muči mačka?” je izdavila moja samozavest. Kdor zna pač zna. Tisti navihan, poželjiv nasmeh ji kar ni hotel izginiti iz ustnic. “Hočem ti podariti tri želje. In ti jih bom. Tvoja dobra vila sem.” “Daj ne se jebat” sem ji odvrnil v romantičnem slogu. “Kaj to je že tvoja prva želja?” Fuck, mačka misli resno.

Medtem je, par metrov poleg, mimo sopihal en hoštaplarski kao jogging man, katerega se ne bi niti s palico dotaknil, če bi bil ženska. Ampak, jebi ga, ženske ne uporabljajo palic. Dobra vila je stopila do njega in mu rekla : “Dobra vila sem in izpolnim ti eno željo.” Butnskalc jo je zabuljil, tresnil izjavo in preživel : “Ok, če si res pa greva tja za skalo da te nabrišem.” In sta šla. Prav mi je, zakaj pa nisem rekel, da je tisto moja prva želja, če pa me je lepo vprašala. Ma sn mona. Po desetih minutah se je vrnila. Sicer malo spotena in razkuštrana, ampak še dovolj spodobna. Tisti hoštapler pa se je nekaj opotekal izza skale s komaj znaki življenja. “No, šarmantnež, si se že odločil?”

“Eh, jebi ga, sem hotel tisto kar si dala tistemu hoštaplarju najprej.” “Saj lahko.” “Pa kaj si džubox? Jok, ne bom popravljal.” V resnici me je zaskrbel videz tistega hoštaplarja, ki se je še vedno opotekal. Čeprav, pri nama bi ona tako izgledala. Kdor zna, pač zna. “Dobro ajde, dobra vila, pa začniva.” Popraskal sem se po bradi in nadaljeval : “Želim, da bi naši voditelji vrnili ljudstvu vse kar so pokradli in mu omogočili okolju prijazno življenje.” Spremenila je barvo pogleda, odtranila nasmeh iz ustnic in rezko prijavila : “Daj, ne me zajebavat. Izpolnem ti samo mogoče in možne želje.” Kako mi vedno uspe vprašati nemogoče. Kdor zna, ta zna.

“Ok, naj ti bo. Potem pa mi izpolni željo, da spoznam žensko, ki mi bo neomajno zvesta do smrti” sem nadaljeval in jo, zdaj že hladno, gledal v oči. “Pa dobro, kaj ti mene zajebavaš al kaj !” je rahlo popenila. “Sem ti že prej rekla, da si ne želi nemogoče.” E jebi ga sad, mi je vse dol padlo. No, pa sem probal biti bolj praktičen : “Želim si bančni račun na katerega bo redno pritekal denar naših politikov, katerega hranijo v tujih bankah, da bom to lahko delil tistim, ki to rabijo kadarkoli, na banki, ki ne bo nikoli propadla” sem že obupan dahnil in jo nejeverno gledal. Obraz se ji je zjasnil. “Želja se ti je izpolnila” je rekla na moje presenečenje.

Ker se na takšne podvige nazdravi, sem pomislil, da bi zdaj res pasalo eno hladno pivo. “Ok, tudi druga želja je izpolnjena” je dobra vila butnila v navihanem, a zadovoljnem nasmehu, medtem ko sem v roki držal oroseno steklenico Goldhorna. “Ej, čakaj malo, saj tega ti nisem rekel” sem sprožil revolt. “Pa kaj ti res misliš, da te bom čakala, da poveš. Saj nisem Sahara v čakanju dežja. Ajde butni še tretjo željo, da spokam naprej delat.” In sem jo butnil. “Želim si odpirač za pivo.” In v trenutku se je moja dlan oklepala odpirača. In v naslednjem trenutku je dobra vila izginila. Pa kaj. Dobil sem, kar sem si želel. Kdor zna, ta zna.
In potem sem se, jebi ga, zbudil v to lepo sončno jutro…..

Don Marko M

12 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Dobra vila

  1. Plesala bova mambo ob zori pa še tango..Hahaha mucek,pa si me od srca nasmejal zdaj s to dobro vilo.Tako da bo moj medo imel kaj delati z mano cel vikend.Imej se lepo. 😉

  2. Moja dobra vila je rekla da ne dobim večerje nanka domače naloge ku ne rivan do osme domov.

  3. Hehe,je preživel.Samo nekaj dlake mu manjka.Je hotel dobro vilo in zdaj me ima. 🙂 😉

  4. mandi

    bemti, pa je res dobra vila, če ti pripravi večerjo vsak dan…in verjetno ti je še ročno uro kupila….da misliš nanjo seveda….pa ne na uro… 🙂

  5. Ivonca

    zdaj pa sem začel resno razmišljati, brez koga ali česa bi lažje shajal skozi vsakdan – brez dlak ali dobre vile….in ker dobre vile praviloma nimajo dlak, vsaj svojih, sem to povedal brez dlake na jeziku…. 😎

  6. tisto, kar je možno uresničljivo v zapisu, sem že uresničil….večkrat….dobre vile seveda so….ampak jaz raje siesto potegnem, kot pa se z njimi ubadati… 🙂

  7. Ah.:) Zakaj se pa ne bi z njimi ubadal?

    Ob pravi frekvenci se še kako ubadamo :D. Siesta (če je to izraz za počivanje?) ima takrat drugačen pomen.

Leave a Reply

Your email address will not be published.