Življenska zgodba od drog odvisnika v komuni

Naša mala podalpska ima sicer cele kupe socialni težav v vseh oblikah in med temi je tudi problematika od drog odvisnikov, katera je že na robu erupcije…..

Ko govorim o odvisnikih od drog, govorim o uživalcih trdih drog, ob čemer sem mnenja, da tudi sintetične droge sodijo med le te. Trde droge, kot so alkohol, heroin, kokain, morfij, so tiste vrste mamila, ki povzročajo največjo fizično in psihično odvisnost.

Obsojati ali ne obsojati odvisnike drog je sicer stvar posameznika. Misliti, da je od drog odvisnost izključna domena nižjega, neizobraženega in/ali nezaposlenega sloja, pa je seveda daleč od resnice in zelo zmotno.

Neprimerno več je namreč t.i. “kravatarskih” drog odvisnikov, ki so finančno dobro situirani in med katerimi so najpogosteje osebe na visokih službenih položajih, tudi v JS, podjetniki, glasbeniki (sploh narodnozabavne glasbe), nenazadnje sedijo tudi na stolčkih v našem parlamentu, katerega bi zelo na hitro do polovice izpraznile nenapovedane test kontrole in posledične izključitve iz parlamenta v znakih pozitivnosti.

Tudi okoliščine, zakaj kdo zapade v drog odvisnost niso tako enoplastne. Če bi kdo rekel, da zapadejo v to, ker so v bistvu mentalni slabiči, se niti ne bi zmotil, ampak to tezo lahko zrahljajo številni primeri družbeno, sicer na videz, uspešnih na različnih področjih, od šolskega, delovnega, športnega, ki so pač v nekem trenutku poizkusili to za zabavo in potem zaglibili, nemalo pa je tudi primerov podtikanj teh drog nič hudega slutečim na zabavah.

Padec v to odvisnost je hiter, reševanje samega sebe iz teh krempljev pa naporno in dolgotrajno, več kot polovica ostane le pri poskusu začetka. Številne žalostne, tudi tragične zgodbe, ki ne posrkajo vase zgolj uporabnika drog, pač pa tudi njega starše, družinske člane, nenazadnje tudi pomoč države, ki je dolžna pomagati tem ljudem.

O metodah pomoči reševanja drog odvisnosti, katere ponuja država, bi se sicer dalo debatirati, a o eni obliki pomoči pa mislim ni kaj debatirati. Tej obliki se reče – metadon. Naša država v pomoči odvajanj od drog namreč ponuja in celo predpisuje odvisnikom – drogo.

Metadonske terapije. Sam že dolgo odločno nasprotujem takšni obliki “pomoči” zdravljenja odvisnikov, saj je metadon nič drugega kot – trda droga. Droga, ki ne odvaja od ničesar, pač pa le vzdržuje zadeto stanje odvisnosti, čemur država namenja 4-5 milijonov letno. Brez vsakega koristnega učinka za odvisnike. Metadon je državna legalna narkomanija…..

Ustanov, namenjenih zdravljenjem odvisnikov je več, več različnih, z različnimi programi in se na tem mestu niti ne bom spuščal v vse oblike, kajti moj namen je bil predstaviti eno prav določeno obliko, sicer dokaj znano, neobvezno tudi učinkovito – komune.

O komunah, namenjenih zdravljenjem odvisnosti, ki so praviloma v katoliških rokah, pa bo svoj pogled predstavil Psiha, ki je preživel določeno obdobje odvajanja v eni izmed njih.

Zgodba v nadaljevanju je povzetek zgodbe “Komuna”, avtorja Psiha, katera je v izvirniku predstavljena v časopisu za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja Kralji ulice, št. 129, februar 2017. Kralji, katere že leta redno prebiram, (še) vedno ponujajo kraljevsko dobro branje…..

Komuna

Star sem bil trideset let, ko sem končno priznal staršem, da imam težave z drogo – z večino zadev, ki so bile takrat na voljo. Zakaj in kako sem prišel do roba je druga zgodba.

Končno sem ostal brez službe, krasti ne znam, hotel sem živeti pošteno, edina opcija je bila, da se rešim vsega, kar se je nabralo, naveličan sem bil življenja v katerem le delaš in se zadaneš.

Imam srečo, da starši živijo na morju in sem se lahko odmaknil stran od samega okolja v Ljubljani. Vrnimo se raje k staršem. Ukrepali so na hitro, oče me je še isti teden spokal v avto in me odpeljal v komuno. Ni bilo težko !

Razen komune niso poznali druge možnosti oz. ustanov namenjenih za pomoč zasvojencem. Vseeno mi je bilo, kam me pošiljajo, želel sem le pomoč in, da bi mi kdo stal ob strani – podal sem se v neznano.

Komune so bile tedaj najbolj znana za ljudi, kot sem jaz in podobni. Ena izmed njih je bila Čenakolo v Medjugorju. To je bila brezplačna ustanova, ki naj bi pomagala ljudem v takšni ali drugačni stiski. Oče mi je le zaželel srečo in me dobesedno pustil pred njihovimi vrati.

Sprejeli so me odprtih rok. Tam je bilo okoli 120 trpečih in nekaj zaposlenih duš (če so te trpele ne vem). Prvi mesec sem se ukvarjal le z vprašanjem : “Kje za vraga sploh sem in kaj tukaj dogaja ?”. Ker sem bil sprva nekaj časa doma, sem noter prišel realitvno zdrav.

Morate razumeti, da se tam ne smeš pogovarjati, spraševati oz. kakorkoli izstopati iz množice. Prvi dan ti dodelijo tako imenovanega “angela varuha”, ki te spremlja 24 ur na dan. Moj angel je bil bolj hudiču podoben, kajti taktika ustanove je, da ti zlomijo duha, vsaj tako sem se počutil sam.

Dojel sem, da sem v krščanski komuni, kar ni nič narobe je pa bila moja oz. splošna pot k ozdravitvi podobna inkviziciji iz 15. stoletja, to pa pomeni tišina, zbranost in molitev, to je bilo prvo in najpomembnejše pravilo.

Prišleki smo se sicer lahko pogovarjali med seboj, ampak le v prisotnosti angelov, ki so utišali vsak pogovor o ulici, drogi, ljubezni, skratka o vseh posvetnih stvareh. Tretirali so nas kot grešnike in bog ve, da grehe treba odplačati.

Najbolje na kolenih ali stoje cel dan (pravilo prepovedano posedanje). Komunikacija je bila otežena že zato, ker so bili tam ljudje (moški) iz celega sveta, večina jih je bila zelo zasvojena in njihovo kriziranje na suho si najbolj slišal ponoči, ko so tulili od bolečin in psihične krize.

Za vse tiste, ki ne veste – kriza izgleda tako, kot bi ti telo trgalo v vse mogoče smeri, poleg sodijo še krči, bljuvanje, nezmožnost zadrževanja urina in blata. Ker če je Kristus trpel za nas, potem boš trpel tudi ti, grešna duša !

Mene kot opazovalca se te stvari niso preveč dotaknile, kajti imel sem dovolj svojih problemov, pa priznam tudi, da sem bil sebičen. Konec koncev človek preživi vse in čez nekaj časa tudi klečanje, stanje, zbujanje sredi noči, da bi tekli na hrib in morda tudi mi videli Marijo, ki se je tam menda prikazal otrokom in po čemer je Medjugorje danes znano.

Medjugorje je romarsko mesto in v najvišji sezoni je ljudi tam kot mravelj v mravljišču, ljudje so prihajali od vsepovsod. Tisti, ki smo prestali čiščenje, smo zdravi postali prvovrstna delovna sila in atrakcija za turiste – romarje, ki so center obiskovali tudi do dva krat dnevno.

Recimo temu tura po komuni, ki se je začela s spoznavanjem skrbno izbranih fantov, ki so bili žive priče božje preobrazbe, ter se nadaljevala do kapelice, kjer sta klečali dve drugi osebi, vsaka s svojo tragično zgodbo in opisovali odrešenje, ki jima ga je ponudila komuna.

Romarji so jokali in bolj kot so jokali, bolj so kupovali. Na koncu ture je ravno v ta namen stala trgovinica s spominki (križi, slike….) in tam so ljudje puščali svoj denar in kupovali vse, kar bi jih lahko spominjalo na ta tragični, a vendar upanja poln kraj.

Moram reči, da nas je večina delala z veseljem, kajti to je bilo edino, kar si lahko sproščeno počel (pravilo brez masturbacije). Vsak dan se mi je bolj in bolj izrisovala podoba industrije, ki se je skrivala za imenom “komuna” in kako lahko je zaslužiti v imeni boga – brez davka seveda.

Mesto nam je nudilo vodo in elektriko zastonj, zastonj pa smo dobili tudi hrano in vse za življenje potrebne stvari. Kam je šel ves denar, ne vem. Pošiljali so ga tudi skrbni starši. Mislim, da je bila moja terapija to, da grem po sledi teorije zarote. Ob tem sem se zabaval in tudi moj um ni zaspal in otopel.

Na primer, enkrat na tri tedne je ob istem času prišel kombi Karitasa, njihov uslužbenec in duhovnik. Prišla sta s praznima, odšla s polnima črnima kovčkoma gotovine. Nisem želel brskati globje, je pa to definitvno na meni pustilo pečat grenkega priokusa. Konec koncev sem po enem letu odšel ven na lep poletni dan, spakiran in pripravljen na nove izzive.

Za konec naj povem, da mi je komuna le pomagala, da sem se ločil od droge in začel razmišljati drugače. Nekateri ostanejo notri celo življenje, drugi odidejo po dveh dneh.

Kakorkoli, vsem, ki se še vedno borijo za svobodo, ki ti jo droga vsekakor vzame, želim, da jim uspe. Morda lahko poskusijo tudi ta način zdravljenja. Vsakomur svoje. Kdo ve, morda pa boš ravno ti naslednji angel varuh.

avtor Psiha”

Don Marko M

Deli:

2 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Življenska zgodba od drog odvisnika v komuni

  1. Taprava inkvizicija.
    Ravno včeraj upadli med mlade…in manj mlade na eni izmed nemških železniših postaj. Groza.
    Samo zdrabljenje mora.
    Sredi belega dne.
    A z upanjem, da na koncu tunela, ki je črno črn posije sonce.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *