Je dovoljeno. Je zaželjeno. Sanje so ena redkih vrlin, katerih nam nihče ne more ukrasti, če sami tega ne dopustimo. A obenem so namenjene le načelnim, vztrajnim, strpnim. Le takšni jih lahko realiziramo. Tako je. Sanjač sem. Ponosno priznam. In ti to veš. Tudi ti. In sanjač bom ostal. Ker sanje se kreirajo točno zato, da jih doživim(o) ! Sanje in sanjači so gonilo tega planeta in, zakaj pa ne, tudi vesolja. Ampak, naj zveni še tako absurdno, sanjači predstavljajo tudi “težave” družbenim sistemom in normam. Ker standardne norme sistemov so toge, enoplastne in …potencirajo omejenost razmišljanja. Večina jim podleže. Sanjač pač ne. Čeprav jih strpno in uvidevno spoštuje. Seveda verjamem, da si je že večina dovolila sanjati. A so le pri tem tudi ostali. Zakaj? So se mogoče ustrašili, da bi sanje zaživele in oni z njimi ?! Ali pa enostavno niso premogli vrlin pravega sanjača. Kalup vsakdanjosti je pač enostavnejši. Proces sanjača je v bistvu enostaven – sanje se turbulento mešajo do svoje končne podobe, sledi močna,strastna želja in končna realizacija. Enostavno?!

Nič ni enostavno. Celoten proces izpeljave svojih sanj lahko traja tudi leta, desetletja. In se zagotovo tudi realizirajo, če le čvrsto predvsem pa iskreno verjameš vanje. Do pravega trenutka. Iskrene sanje so nepokvarljivo “blago” in prenesejo vse vplive in udarce in ne potrebujejo posebnih skladiščnih prostorov preden zaživijo. Zadostuje, da so, do stvarnosti, konstantno prisotne tam nekje, v ozadju, pomalem tleče, a na ogenj pripravljene.

Kar misli si, da bi danes vozil prevozna sredstva, gledal tv ali poslušal radio, jedel pizzo in pil pivo, če ne bi bilo sanjačev, ki so to spočeli. Ker sanjač je kreativen, inovativen. Težko razumem, a sprejemam, nekreativne ljudi, brez sanj, ki za nameček po vseh letih in spoznanjih vseeno živijo le še za in v svoji zgodovini.
In ne pozabi – v preteklosti in z njo živijo izgubljeni – v prihodnosti in za njo pa živijo sanjači. Ker je vse mogoče, a le če se iskreno hoče.

Don Marko M