Saj to mogoče ne bi bilo omembe vredno,če……Če ne bi bilo tega če. Drugi ali tretji dan po pompoznih napovedih začetka predvajanj Petelinjega zajtrka v kinih, sem se odzval povabilu in si to remek delo ogledal. Seveda ne sam. Ker petelinjega zajtrka si niti ne ogleduješ sam, še manj zaužiješ. Bilo nas je natanko 11 v dvorani, kar sem uspel sešteti kljub svojemu matematičnem pešanju. Če me nekaj ne zanima, pač ne znam seštevati. V resnici me je itak mučilo le to, da tudi na lastne oči vidim kako so ustvarjalci filma (ne)uspešno zagonili davkoplačevalska sredstva. Razumi me kakor hočeš, ampak vedno sem in bom podpiral in sočustvoval s avtorji in kreativci, ki svoja dela ustvarijo s lastnim trudom, sploh če se krepko trudijo pridobiti tistih nekaj sponzorjev, kar seveda ni enostavno. Sem pa zato toliko bolj in do konca kritičen, do tistih, ki sredstva dobijo praktično podarjena od davkoplačevalcev. No, moja prva misel po filmu je bila – kaj nam je bilo tega treba.

A je res večina slovenskega naroda le takšna, da ne zmore drugega razen prevar,spletk in goljufij?! Oziroma da o samozavesti bere le v kakšnem časopisu in da brez neomejene količine alko derivatov dneva ni moč zaključiti ?! In da je Severina utelešenje moških slovenskih sanj. Pa ne me….. Še moja soseda je slajše utelešenje sanj. Sploh pa oprijemljivo dosegljiva. Škoda besed. Za film seveda. Zlati časi slovenskega filma, ko so za bistveno manj v filmu povedali bistveno več, so žal minili.

Ampak zdaj pa tisto, kar me je pognalo pisat te vrstice. Divji valovi. Seveda nisem niti pomisli, da je Koloseju mogoče zmanjkalo natisnjenih vstopnic za to res odlično risanko – za spremembo celo odlična sinhronizacija, tako da je še moja mala princeska res uživala. Pa jih je zmanjkalo. Čeprav jih ni. Čudež se je začel, ko sem pred vstopom v dvorano pogledat zapis na vstopnicah. Namesto Divji valovi je bilo na vstopnicah natisnjeno Petelinji zajtrk. Vrnil sem se do blagajne in povsem normalno povedal, da sem zahteval vstopnice za Divje valove. Blagajničarka, kateri je na obrazu več kot nazorno pisalo, da ji je ta svet ta dan odveč, mi je v tem stilu tudi pojasnila, da je v redu tudi tako če piše gor Petelinji zajtrk, saj da še nimajo natisnjenih vstopnic za Divje valove. Ok, naj vam bo. Nenazadnje smo prišli v kino po zabavo, ne pa neka pojasnila.

Čez nekaj dni (5-6) srečam znanca, ki je malo prej iz kina pripeljal svojo malo princesko in njeno rojstnodnevno druščino iz ogleda Divjih valov. Skupaj njih 12. Na kratko sva izmenjala nekaj besed o filmu, pa se mi utrne : “Stari, imaš še vstopnice?” Medtem, ko jih je vlekel iz žepa, sem mu razložil kaj je pisalo na naših vstopnicah. In glej spet čudež. Prav na vseh njegovih vstopnicah je pisalo Petelinji zajtrk. Seveda za ogled Divjih valov. Oba sva se nasmejala, saj je lahko tudi smešno. In niti nisem imel namenati iti naprej raziskovati komu vse se je še kaj takega pripetilo, če ne bi pred nekaj dnevi obelodanili, da je postal Petelinji zajtrk rekorder gledanosti v kinih s preko 100.000 gledalcev in prekosil celo Kajmak in marmelado. Seveda primerjava med tema filmoma ni mogoča. In potem me je načel črviček sumnjičavosti.

Le kako je Petelinjemu zajtrku v nepolnih treh mesecih uspelo potolči rekorde? Nenazadnje so edino merilo prodane vstopnice. Na katerih jasno piše Petelinji zajtrk. In potem sem pomisli – le koliko si nas je s vstopnico Petelinjega zajtrka ogledalo Divje valove ? Ali katerega od drugih filmov. Seveda nisem še toliko out, da bi rekel, da gre za kakšno goljufijo, lahko pa rečem, da je Kolosej ubral res posebno pot za postavitev Petelinov na tron.

Ker zakaj bi pomislil na kaj poštenega v tej naši podalpski. Tako so me učili izkušenejši. Celo politiki. Kar pa seveda ne pomeni, da sem se tega tudi naučil.

In ker je recept zdaj znan, si lahko mirne duše dovolim posneti kak film. Petelinje zajtrke itak prakticiram odkar vem za svoj bit. Ker, saj veš, dober zajtrk je temelj dobrega dneva.

Don Marko M