“Ampak Janez, ti si obljubljal, da bo kokoš nosila zlata jajca.” ” Daj se umiri Dragec, saj nisem rekel v čigavem kurniku.” Nekako tako gostilniško sem videl prej slovensko folkloro, kot dejansko razpravo v osrednjem kurniku, zadolženem za jajca – tudi zlata. Pa ni bilo niti odseva ne enega ne drugega. Oni dan sem pač podlegel neprekinjenem obleganju nacionalke s prenosi iz parlamenta. Kraja, kjer naj bi modre glave kreirale usodo in podobo naroda. Sploh pa me je še posebej zanimalo zakaj in za kaj davkoplačevalci plačujemo pregrešno drage TV ure, da bi videli v parlamentu tisto nekaj. In po 30 minutah (več ni šlo)… ugotovil, da so celo gostilniške debate na bistveno višjem tako intelektualnem kot življenskem nivoju. In me obenem ne čudi več, zakaj ob tolikšnih tudi TV urah naši politiki zasedajo prvih TOP 10 popularnosti v naši podalpski. Saj drugega ni mogoče gledati večino programa. Še dobro, da obstaja narava. Seveda je vse hudo narobe v državi, kjer se nahajajo politiki med prvih 10 popularnih. In tokrat je, da ne bo pomote, bilo govora o dobesedno smrtno resni temi – novem Prometnem zakonu. A izgledalo je kot oder Stand up comedy. Za več kot 400.000 evrčkov mesečno, kolikor davkoplačevalci odštejemo za plače teh govorcev.

Verjel/a ali ne, ampak še danes si nisem na čistem, o čem so sploh govorili. Vem le,da so resno napovedovali, kako je pripravljen nov Prometni zakon, pravi recept za drastično zmanjšanje smrtnih in/ali hudih poškodb žrtev naših cest. 20 minut so govorci različnih opcij – ne računaj,da sem si zapomnil njih imena – predvsem opevali, kdo,kaj ali česa v preteklosti ni storil, čeprav obljubljal. Ženskam se da takšen način še oprostiti…..

In potem se je pojavila “perla” v tej debati. Eden od poslancev je začel : …..”zakon predvideva tudi kazen 100 evrčkov v primeru ako ne bi imel ene roke na krmilu..” Do tukaj še nekako. Pa je odločno nadaljeval : …”Naj mi kdo to razloži…..kolesar zapelje čez lužo in ob tem vzdigne nogi iz krmila in ker naj bi s tem ogrožal prometno varnost bo plačal kazen…” No, priznam, tukaj je moje dojemanje popustilo. A mi lahko razložiš? Ker zdaj sem v resničnih dvomih, kot zaprisežen (vsako)dnevni kolesar ali nakazati spremembo smeri levo-desno in ob tem ne imeti ene roke na krmilu – balanci, ali pak ne. Upoštevajoč da je podobna vsota kazni predvidena tudi če ne nakažeš spremembo smeri.

No, zdaj je tudi najbolj omejenemu, ob gledanju ali branju novega Prometnega zakona in dodatnih razlagah, neomejeno jasno, da tem našim komedijantom dobesedno dol visi za prometno varnost v naši podalpski, sploh za zmanjšanje smrtnih in težko poškodovanih. Itak bi morali najprej ceste urediti in večino signalizacije. V predlaganem zakonu je važno le, da bi se čimbolj polnila nikoli polna državna malha. In večino naroda še globlje v težave preživetja porinili. V ta namen naj bi celo redarji pridobili praktično pristojnosti policije za ukrepanju v prometu. Čeprav imajo policisti že in še vedno težave s tolmačenjem že obstoječega zakona, v kolikor nimajo le teh sami s seboj.

Vsaka čast vsakemu, ki pošteno opravlja svoje delo, ampak prenos teh pooblastil na redarje bi pomenil le, da bi vsaka občina postala država v državi. Kjer bi šerifi neoboroženi, a legitimno, razoroževali žepe vsakemu, ki jim ne bi bil simpatičen (seveda lahko verjameš v pravno državo). A obenem bi občine seveda še vedno morale pokorno večino sredstev od teh kazni pošiljati v prestolnico. In kaj naj bi policaji potemtakem počeli po novem ? Kar do zdaj. V obeh primerih jih ni ko bi morali biti. Redarji pa so itak cenejša delovna sila in tam doma. Sploh pa vsi praviloma vemo kje so doma. Tudi v katerem kafiču.

Ne bom dolival na še preostale neživljenske in nelogične modrosti, katere so bile izrečene v tistih 30 minutah, a rešitev odmika iz vrha ali dna prometne varnosti naše podalpske v EU bi lahko poslanci izvedli le na en način. Drastično. Cestni promet je pač najbolj zahtevno opravilo človeštva dandanes. In časi, ko je bila 101-ka na vasi deležna vsega občudovanja, ker je bila cesta le njena, so minili. Danes je slovenska folklora imeti vas pri vsaki bajti. In več traktorijev v štalci.

Pa me, spet, razumi kakor hočeš le narobe ne, a po mojem bi moral nov zakon vsebovati tudi takšen člen : “Vožnja pod vplivom alkohola ali drugih prepovedanih substanc se kaznuje s takojšnjim doživljenskim odvzemom vozniškega izpita kakor tudi odvzemom vozila. Za vsak izmerjen promil alkohola v postopku pa se vozniku naloži še dodatno plačilo 10.000 evrčkov za vsak promil !” To bi moralo veljati tudi za profesionalne voznike, pa tudi tiste, ki povsem “trezni” objestno razkazujejo svojo naravo v prometu. Tudi zame, če bi bil slučajno tako neumen ali malomaren – neodgovoren, da bi se obnašal kot da se vozim po svojem dvorišču. Le tako bi se začelo kaj premikati k resnični varnosti v prometu in zmanjševanju tudi smrtnih žrtev na naših cestah.

Čeprav so možnosti, da bi si tej naši komedijanti tudi dejansko dovolili to zapisati v zakon ravno tako stvarni, kot pocenitev osnovnih življenskih stroškov za 50%. Kljub nespornim dokazom, da je alkohol žal veliki dežurni krivec v naši podalpski tudi za mnoga druga gorja, družinska nasilja, otroke in ženske, ki padajo po stopnicah, se zaletavajo v vrata…….A uporabniki alkohola brez meja očigledno niso v manjšini, kot kadilci, da bi to lahko kot edini argument uporabile modre glave za uvedbo takšnega zakona.

Z manjšino pa bi tokrat lahko začeli kar v – parlamentu. Oziroma tamkašnjem gostinskem obratu. Slovenski poslanec in/ali poslanka (svetle izjeme izvzete) namreč vsak delovni dan v parlamentu spusti po grlu med 1/2 do 1 litra alkohola. Prednjači vino, sledijo žgane in pivo. Koliko alkohola spije cel parlament v enem letu (brez državnega zbora), po popularnih cenah, si boš z lahkoto seštel/a tudi sam/a. Izhodi v bifeje izven parlamenta v delovnem času tukaj niso všteti. In po takšnem vsebinskem delovnem dnevu, se tej isti poslanci vsedejo – za volan. Pa ne v garaži.

Seveda bi bilo nedopustno, da bi jih po napornem delovnem dnevu ustavil kak redar ali policija in jih obravnavala po moji obliki predloga zakona. Jebi ga, oni pač rabijo avto vsak dan za v službo. Za trezno razmišljanje pri odločitvah. Kakor ga potrebuje tudi čisto navaden delavec s dvema ali tremi otroci.

In ko boš naslednjič poprijel/a za krmilo svojega dvo, tro, štiri, šest ali večkolesnika prosim bodi – človek. Vsako življenje je darilo, enkratno, unikatno, neprecenljivo. Občuduj svoj(e) dar(ilo), a ne poškoduj drugega ! Sreča namreč ne bo vedno tvoja zaveznica.

Don MarkoM