Od žensk se je treba (na)učiti. Kričanja. Tudi. Enakopravnost pač. Seveda se jim moški ne moremo več kot le približati v tej panogi, saj je že pljučna kapaciteta ženske neprimerljivo zajetnejša. Vsaj vizuelno. Čeprav bi lahko tudi Pamela zavidala katerim moškim predstavnikom. A to je prej izjema kot pravilo. Kar pa se tehnike kričanja tiče smo moški res v totalnem offsajdu. Ženska ima to pač enostavno v krvi. Kot bi vse imele le en, isti genski zapis za to spretnost. Prav si me razumel/a. Kričanje je lahko tudi spretnost. Tudi za tistega, ki posluša. Nenazadnje je potrebna kar spretnost to spretno utišati. Tudi s ponosno…..…. držo zapustiti prizorišče, medtem ko tam nekje v ozadju kričanje še vedno (vz)traja. Če zmanjka ostalih metod. Kar seveda še ne pomeni, da bi se zaradi te geste ob povratku intonacija kričanja (tiste ki bi tam ostala) kaj zmanjšala.

Kričanje je torej lahko tudi koristno. Za sproščanje. Praviloma za tisto, ki kriči. Mislim pa, da bi ženske vsaj glede kričanja morale tesneje sodelovati z naravo in ji vračati, kar jim je ta tudi podarila. Torej bi morale pred pričetkom kričanja stopiti v – gozd. In si tam dati duška. Ne le na enem drevesu, temveč kar celemu gozdu. V skrajnosti bi se lahko zgodilo itak le to, da bi gozdne živali postale podvodni prebivalci, gozdove pa bi zamenjale lepe, ravne, neskončne ravnine. Kar je še mala cena za žensko boljše počutje. Da ne omenjam posebej moškega ušesa.

In še resničen dogodek. V nedeljo smo se, hitrosti vetra primerno, sprehajali po koperski promenadi. Bilo je brezvetrje. Nekaj metrov naprej se je golob (ptič) odločil pokazati vso svojo (pre)drznost. Prečkati cesto ob promenadi, v takšni nedeljski razgibanosti, že meji na nemogočo operacijo. Tudi za človeka. Golob je bil očigledno domačin. Vem. Ker vem kje sem doma. Uvodni koraki prečkanja so obetali, a potem je podlegel polževi provokaciji in mu seveda začel kontrirati – v njega stilu. Istrska trma.

Malo preden se je golob znašel na polovici cestišča pripelje moder fiat. LJ registracija. Na sovoznikovem sedežu tip emšo 30 brezskrbno kramlja po gsm. Za volanom pa ona. Krajša blond pričeska, simpatičen videz (kar so itak vse ženske) in – obe roki na volanu. Kar je po zakonu. Čeprav na mestu. V mestu. Začela je uglajeno. Pač strpno čakala njega visokost goloba, da odprečka svoje. Šele po nekaj sekundah je bjonda opazila, da golob v bistvu resno tekmuje s polžem. Po sistemu en naprej – dva nazaj. Koraka. Začela je energično premikati prste po volanu. Tip poleg se ni pustil motiti. Ko je goloba do triumfa prečkanja ločilo le še kakih cca 20 cm, pa je za volanom eksplodiralo : “poglej kaj dela….pi.ka mu ma…na….pa saj to ni res”.

Spretnosti izražanja je sledila povišana intonacija zakonsko prekoračenih decibelov in cca 10 cm pred triumfom goloba je sledila nje eksplozija. Kričanje. Pristno. Žensko. Podkrepljeno s ustreznimi kretnjami. Ki so se nadaljevale še nekaj metrov, ko je že speljala. Tip poleg še vedno na gsm in kao nič ne ve. Verjetno avto ni bil njegov.

Nauk te zgodbe je – golob ima vedno prednost ! Sem moški. Le in samo. Eden tistih moških, na katerega moje ženske tu pa tam (za)kričijo. Ali so. Kadar se prikažem seveda. Mogoče bi bil večkrat deležen njih kričanja, če bi se jim pogosteje prikazal. A ženskam je treba pomagati za njih boljše počutje. Kričanje je, zdaj dokazano, lahko tudi terapevtsko. In kateri moški bi se branil ženske po takšnem terapevtskem posegu ?
Preden dočakam kakšno novo terapijo iz tega naziva, pa tebi eno povsem enostavno vprašanje.
A mogoče veš, katera od spodnjih možnosti najučinkoviteje sproži kričanje – to sproščujočo terapijo v ženski ?

a) moški posluša a ne sliši
b) moški sliši a ne posluša
c) moški presliši

Don Marko M