Nimam namena razglabljati, kdo je prej stopical po tem planetu – ona ali on, ker mislim,da je to vprašanje še najbolj podobno tistemu kaj bilo prej – kura ali jajce. Saj začetek tokrat ni v ospredju, ker so nadaljevanja bistveno bolj kreativna in pestra. Oni dan srečam znanko. Okoli 40. Čeprav ni bila v mojem zornem kotu odkar so jajca spreminjala barve. A dovolj, da je moj vid, soroden krtovem, zaznal tektonske premike njenega airbaga. Čeprav me bolj zanima in navdušuje tisto med prsmi.
“Kaj je mala, kaj se napihuješ ?” je bila moja spontana reakcija. Skozi značilen ženski nasmešek je izustila : “Saj veš, sezona pa to….”. “Hm, s tem airbegom si pa na veliko zajeba*a kopališke mojstre. Tudi če bi hotela odglumit utapljanje, ti to ne more ratati. Kvečjemu kak galeb lahko za kratek predah pristane v prepričanju, da je to koralni greben”. In, s še vedno tistim svetlikajočim odsevom, je predlagala spustitev sidra za mizo obližnjega kafiča. “Ti, kaj pa masažna metoda ala Lendero ni prinesla učinka?” mi je ušlo med požirkom kave.

“Mah, od tistega sem imela ojačane le – prste” je odvrnila s privihanim nasmeškom desne strani ustnice, tako,da je še jamica prišla do izraza. “Sveže ločena sem pač morala poseči po efektivnejših metodah. Sem se pač odločila nekaj zase narediti”. “Pa za svoj račun tudi”, sem zamrmral med nikotinsko osvežitvijo pljuč. “In kaj je manjkalo tisti tvoji trojki, katerima so lahko upravičeno zavidale tudi dvajset letnice?”, sem retorično vprašal. “Ja, v štirko so se spremenile. Mi je rekel moj novi, da bi se mi to odlično podalo. In mi je res všeč”.

V stotinki sekunde sem petkrat odpotoval okoli sveta in nazaj, da bi našel vzročno povezavo med njeno željo, da naredi nekaj zase in med predlogom njenega kao dragega, a dlje od stola nisem prišel. Ok, ženska pač to dela zase. Le zase. “Ma kaj te je kaj pičilo v žnable? Nekam bolj mesnate zgledajo odkar sem te zadnjič. Videl. In kje imaš tiste simpatične očesne gubice?” mi kar ni dalo mira. “Botox mali, botox dela čudeže”: Ok, zdaj mi je bilo jasno, zakaj se žnablčki niso vračali v začetni položaj ampak le blizu le tega. “Hm, zdaj mi še reci, da nisi preskočila niti liposukcije pa vseh tistih tretmajev pomarančne kože…”

Njen spet navihan nasmeh si še danes nisem razložil v odgovor. Pa ko sem že mislil, da sem bister. “No ja, imaš pa res srečo. zdaj si zadovoljna s svojim videzom, pa še dragega imaš, ki te obožuje natanko takšno kot si. Pa saj več res ne rabiš.” sem se odzval ob vseh teh njenih novih spremembah. “Ja, res je zlat, ker me ima rad takšno kot sem”. Sledilo je še nekaj takšnih in podobnih tematik pogovora pred slavnostnim slovesom. Bemtiš, pa saj ljudje se res spreminjamo.

In med kolesarjenjem proti obljubljeni deželi me je črviček spoznanj in znanj še kar najedal. Še ne tako dolgo nazaj, je ženska bila ženska. Zgolj in edino. In je imela kar je imela. A imela je vse. In se, razen v podstešju ni dalo nič spremeniti. Potem je prišel najprej wonderbra. Pa vse možne oblike push-up/ov. Pa silikoni. Pa botoxi. Pa…….Mah, kdo sploh lahko vsemu temu sledi. In potem je tudi praktično možno, da spoznaš bejbo, kateri še Afrodita do gležnjev ne seže. Vizuelno seveda. In potem, ko pride do najtesnejšega spoznavanja, pride tudi realnost pushev in up/ov.

Zadnjica, ta nesporni simbol ženskosti in prstov oprijemljivosti, je pokončna le do trenutka totalnega razodetja. In z njo tudi ženske noge, ki povedo o ženski več kot njen obraz. O ja. Ostane pa lahko zavedeni nepoznavalec. Kakor tudi wonderbra in/ali silikon. Ko spusti zastor tudi wonderbra, mogoče še ostane silikon. Včasih. A kaj ostane, ko vse to, brez pripomočkov, zagledaš pri polni svetlobi ?
In nenazadnje – ženska mora imeti bistrost. Vsega pa se res ne da kupiti.

p.s.
Obstajajo primeri, ki imajo, brez dodatnih nakupov, vse navedeno in še več že zajeto v osnovni različici. Manj(šina) je v tem primeru več(ina).

Don Marko M