Kak dan nazaj, ko se je sonce skrivalo izza oblakov, sva se zapletla povsem izven konteksta v povsem drugačen pogovor. Lenčica seveda ni katera koli ženska, ampak meni zelo ljuba oseba. S katero se lahko o vsem pogovarjam. Kadar in kjer koli. Ob kateri čutim naklonjenost, pripadnost in tudi zvestobo. Tisto čisto. Ob kateri je že prva beseda stekla, kot bi se poznala nekaj življenj. In seveda tudi vse naslednje. Z mano pa se ni ravno enostavno pogovarjati. Saj veš, (ne)prilagojenost in te stvari.
“No daj Marko, saj veš, da te ni bila vredna”, mi je Lenčica primaknila v nekem trenutku. Ravno tisti dan sem bil…… v fazi dokončnega čiščenja dogodkov še ne tako daljnega zaključenega razmerja. Upošteval sem seveda le in zgolj dejanja – njena in moja – najina. Če bi še izjave, bi zaključil bistveno prej. Spoznanje, da v bistvu nisem izgubil ničesar je bilo olajšujoče.

Saj niti nisem imel težkega dela, saj je bila zadnja bivša na moč podobna v obnašanju tisti pred njo. Edini dve takšni v mojem življenju. A tudi zadnji. Pri čiščenju me je begalo itak le eno vprašanje. Pravzaprav bivše izjava “dušenje”, ki je bila izrečena na isti način in po istem časovnem zamiku, kot je to rekla tista pred njo. Do njiju tega niti slišal nisem od nobene. Mojih seveda. Pa kako te lahko duši tisti, ki ga ljubiš – te ljubi ? Če upoštevam, da se praktično čez dan zaradi službenih in ostalih obveznosti spraviš skupaj šele v poznih popoldanskih, če že ne večernih urah. Ko ostane le toliko časa, za kak sprehod ali kino. Ali karkoli že.

Spanje, ki sledi koncu dneva ne štejem, po tistem staroljudskem ‘ko spiš ne živiš’, Torej “imajo” partnerko ali mene čez dan vsi več kot jaz – časovno. In tista urica ali dve skupni naj bi bili dušenje že po par mesecih ? Statistično gledano, na teden preživimo s partnerjem, tudi če skupaj živita, od 15 – 20 ur. Na teden. Koliko ur že ima teden ? In dva, ki imata čiste resne namene in se ljubita, jih bosta seveda preživela zase. Se tudi med službo poklicala za minutko. Ali celo na kavico skočila, če je možnost. Meni se zdi to povsem ok.

Kaj pa tebi ? Njima pa je bilo to ‘dušenje’, Ker sta raje druženje posvečali prijateljicam ali celo bivšim, s katerimi sta seveda kako že zdavnaj končali. Tako, na vseh koncih, sta si stil življenja uredili. In ga v resni vezi pogrešali. Saj ni blema, razumem to, čeprav ni kaj razumeti. Le da v takšnem primeru mi ne moreš reči ‘Ljubim te’, ko pa so dejanja kontradiktorna.

“Marko, jaz pa poznam par njih, ki so prave zate. Evo, takoj stopim v akcijo”, je Lenčica nadaljevala. “Ma,kaj pa vem. Zdaj mi res ni do nekega zaupanja v ženski svet ” sem kar malo naveličan vsega dahnil. Seveda nobena bodoča ni nič “kriva” moji zgodovini. Kar upoštevam. “Imaš še kakšne dodatne posebne kriterije, da bom lažje izbirala?” se Lenčica ni pustila odgnati na to temo. “Dobro ajde. Že ker si navalila. Najprej mora biti iskrena do sebe. Pa bistra bolj kot jaz – kar bi lahko zmogla skoraj vsaka. Pa poslušat in brat mora znati, kakor tudi z otroki. Pa nobenih svetlih oči. Nobenih pirsingov, tatoojev, verižic okoli gležnja, prstanov na nogi ali podobnega kiča. Nič silikona. Pa temnejše lase. Pa nekje moje višine. Horoskopsko nobeno dvojno znamenje ali škorpijonka.

Seveda mora vsaj rekreativno kolesariti in dihati z naravo. Pa boljše kot jaz gospodinjiti in kuhati. Pa…. Čakaj, saj se spomnem, pa ti še dodam. Pa saj veš” sem ji odvrnil. Lenčica pa v rahel smeh : ” Pa ne bi malo kriterija spustil”. “To pa ne. Spustim lahko samo vmesni privesek. Z vajeti ali kar tako”. Po povedanem sem mislil, da se bo Lenčica mogoče vsaj malo ohladila, a namesto tega je ponosno dodala :” No, na tri pa sem se že spomnila zdaj. Samo za eno da preverim če je samska”. In Lenčica se je vrgla na delo. Še dela. In to uspešno. In se ob tej dobronamernosti tudi zabava. Čeprav dela resno delo. A tudi zabava lahko prinese resne rezultate. Kaj pa če bo zelo uspešna ? Hm.

Medtem je moja bivša že razbobnala, da je samska a s tem bolj meni uslugo naredila. Vabila na kafeta,že na meji kofeinske odvisnosti, so se začela vrstiti in meni se vedno manja da. Res čudno. Čeprav bi nekatere večina moških s obema in vsem vmes pograbili. Spoh pa so zdaj počitnice, katere bom v večini posvetil moji mali Carici. In le tistim redkim, ki si res želijo moje družbe na iskren način.
Naslednja runda je na moj račun Lenčica. Saj veš – hvala ti ker si – takšna kot si…vse dokler boš.

Don Marko M