Danes je bil eden tistih kafetarskih dnevov. Tudi med službo. Berejo moj blog. Sploh ne bom ugibal, zakaj so me povabile na kafe. Vsaka zase. Dve bivši, tri mogoče bivše. Pa sem na enem od kafetov s sogovornico kramljal o – intuiciji. Saj veš, to je tisto nekaj v nas, kar lahko imaš ali pa nimaš. Sploh ne vem, kako sva zašla v to temo, ker sva še malo pred tem o svizcih govorila….. Ampak z ženskami se je lepo pogovarjati, ker znajo vse, tudi mislijo da znajo. Kar je pomembna razlika v izpopolnjevanju komunikativnosti in retorike v primerjavi s moškim svetom. Z znanci in frendi pač razglabljamo o vsem, čeprav o ničemer.

Intuicija ali tisti notranji čut ali lepota srca je po mojem le prevod tistega občutka, katerega si znamo, ne znamo ali nočemo razložiti. Tako ženske kot moški. Npr., od ženske, ki konstatno postavlja vprašanja ni moč pričakovati odgovorov. To ve tudi moj notranji čut. “To pa ne drži” je urno dodala moja sogovornica. “Pa kaj res misliš, da ženske nimamo odgovorov?” Ja, priznam, saj rad malo provociram. Ampak le zato, da preverim svoj notranji čut. “Ma, jaz mislim, da imate ženske toliko odgovorov, da sploh ne rabite vprašanj”, sem ji dodal. Khm, včasih je morda bolje ne vprašati – niti odgovoriti. Sploh ne naenkrat. Pa naj notranji čut še tako nalaga.

“Glej Marko, moj notranji čut me pri moških res ne vara. Če mi je všeč se o njem pozanimam, potem pa po instinktu naprej”, si je dala duška. “Ja,saj vem. Nazadnje pa ti je dal tisti tip toliko vode spiti, da ne boš dehidrirala še vsaj 50 let. Ker si se pozanimala, pa je bil kao ok in potem je tako mislila tudi tvoj intuicija. Kaj pa če bi enkrat probala brez nekih zbiranj informacij, pa se res samo intuiciji prepustila?” “Kako pa to misliš?” “Ja tako,enostavno. Pustiš notranjemu glasu,da te sam vodi, ne pa da poslušaš tiste zunanje glasove.” Sicer sogovornica ni blond, ampak vseeno je preveč sumljivo dolgo žvečila tisto slamico po ustih. Poleg kafeta. “To bi res lahko probala namesto mojega načina” je iztisnila. A moj intuicija mi je povedala, da tega ne bo nikoli naredila. kar pa itak nimoj problem. Kafetkala sva zaradi drugega razloga.

Najlepše pri intuiciji, tako opevanem notranjem glasu pa mi je ravno to, da je povsem neodvisen, samosvoj. In pride sam, odide sam. Nima smisla ga klicati, niti ga odganjati. Lahko pa ga poskušamo razumeti. Čeprav je zelo jasen in brez dvomov. Ker to ni kot gledanje tv ali šopinga po nekaj ur. Intuicija zahteva tebe v celoti in toliko ti nudi. Le brati se je treba naučiti. A za tovrstno branje obstaja le ena šola. Šola življenja.
Nikoli ne podcenjuj intuicije. Ker ona ne laže in ne vara. Nikoli. A vedno ji dovoli tri možnosti. Ne več, ne manj. Nagrada je v tem primeru samoumevna.
Zdaj grem pa na naslednjo kavo. Eh, ti petki…..pa barabinstvo.

Don Marko M