Sem pač imel to srečo, da sem v 80′ – ih tako in drugače preživljal tista nepozabna leta. Čeprav v zadnjih izdihljajih le teh. Ampak dovolj, da vem, zakaj so še danes tako opevana. Bila so pač leta vsesplošne kreativnosti, totalne umetniške svobode. Predvsem glasbene. Pubertetniški slog splošnega obnašanja je baziral predvsem po vsebini popularne tv nadaljevanke Happy days. Res so bili. In tako na eazy. In potem to preide v kri. Kroži še vedno. Garderobni stil je bil torej…… določen, jeans v prevladi, lasje pa – no ja, to je bila svoja zgodba. Medtem, ko so ženske že začele posegati po raznih zelo drugačnih frizurah, smo fantje imeli predvsem tri izbire – beatle, stones ali long hair stil frizure. Sicer priznavam izjemno pomemben delež Beatlov v glasbi, a njih frizure me res niso ganile. Za Stonese je itak vedno čas, še danes. In kolikor je bil long hair stil vsega obsojanja vreden pri starejših – razen flower power generacije, toliko bolj je bil priljubljen pri takrat brhkih mladenkah. Sploh tistih, ki so hodile na počitnice v naše kraje na morje. ‘Grožnje’ matere, da mi bo “zažgala lase med spanjem” so name delovale kot preskakujoča vinil plošča. A ženske takrat so bile posebna zgodba. Tako ženske, tako hudo ženske. Tako nedostopne, a tako na vse pripravljene . Da bi postala eno pred tretjim poskusom ni bilo šans. Morala in ženski ponos. Pa če si bil še ne vem kakšen frajer. Za vsak poskus poglabljanja je moral tip uporabiti domišljijo že na meji realnosti. Danes pa, khm, no ja…..
In nekaj dni nazaj se je zgodilo, da smo vstopili v lokal, kjer je v kotu ponosno stalo njega veličanstvo – Jukeboks. In to na las podoben tistim iz Happy days. Pokončen zgoraj ovalne oblike, pisane žive barve, ki so ga obkrožale. Enostavno me je povlekel k sebi. In ko sem prebral še seznam komadov, se je zabava lahko začela. No, manjkale so mu le vinilke katere so nadomestili cd. A ker so bili singli, se da še skozi prste pogledati. Izmenično smo metali kovance v njega režo, pritiskali po željeni abecedi in seveda dvigovali kozarcev uteži. Kondicijo je pač treba vzdrževati. In po uri se je metanju kovancev v jukeboks pridružila še nasproti zabavajoč se ženska druščina. Kar pa je bila le spontana napoved kasnejšega plesnega medsebojnega gibanja. Cool. Da še obstajajo takšne bejbe.
“No stari, kako to čupo skrajšam” me je vprašal Denis, medtem ko sem breskrbno gledal glasbene videe in mi je njega asistentka zmasirala lasišče. Tako se baje temu reče. Njega vprašanje je bilo seveda povsem retorično, saj dobro ve, da je edini že nekaj let, ki lahko poseže s škarjami po mojem lasišču. Denis pač ni navaden frizer – je umetnik. Ki natanko ve, kako ti kaj najbolje izgleda. Čeprav si mogoče k njemu prišel s neko svojo vizijo. A le prvič. “Saj veš kako. Kakšnega pa lahko pustiš še na glavi.” “Stari, zdaj boš pa imel gol hrbet brez njih” mi je v nasmehu odvrnil. “Ah, je.at ga. Samo preizkušam ženski sindrom v ključni koreniti spremembi in totalnem delete kar je bilo z njimi povezano. To je pač še ostalo.”
Hm, prav neverjetno kakšno olajšanje sem začutil, ko sem stopil iz salona. Še bolj eazy je bilo vse naenkrat. In seveda sem najprej šel k njej na prikaz ali ogled, ker sem ji tako obljubil. Ona pač zna “zapihati”, a iskreno kot vedno.
“Opa. Kaj zdaj, cukrček, kaj bom morala biti zdaj tvoj bodyguard” je izstisnila v tistem njenem simpatičnem nasmehu. “Ma lahko. Če imaš toliko časa”, sem ji odvrnil. Nadaljevanje pogovora seveda ni primerno za vse oči in/ali ušesa. Let’s dance…..

Don Marko M