Slovenski novinarji so brez prašnikov. No, velika večina njih. Torej malenkost manj kot vsi. Kot novinarje tretiram tako tiste s diplomo, kot tiste brez – a s smislom novinarske žilice. Katerih je več kot prvih. In so v večini primerov celo dosti boljši. Pa to, da so brez prašnikov še ni tako hudo. Večjo, tudi nepopravljivo škodo povzročajo s svojimi pisanji in drugimi oblikami objav na povsem enostaven – a krut način. Kar po svoje niti ne čudi pretirano, upoštevajoč, da je prav vsak medij v naši podalpski politično obarvan. Posledično je tako večino teh novinarskih objav moč enostavneje razumeti.
In vsa umetnost omenjene novinarske krutosti in povzročanja.... (ne)namerne škode tako posameznikom, kot ustanovam se začne vedno na isti način. S temi besedami – glas ulice, ljudje (očividci) so povedali, baje, verjetno, možno je in podobnimi na to temo. Čeprav, glavna in edina naloga novinarja je, da se sam osebno prepriča v vsa dejanja in izjave v članke vpletenih in jih kot takšne tudi objavi. Novinar je posrednik prikaza dogodkov tistim, ki takrat tam nis(m)o bili. Res me zanima, kakšen bibil odziv novinarja, če bi o njem zaokrožil članek, da je bil na svoji misiji priprave članka nasnifan, poln hlapov in ostalih subsanc in ker mu je potem ušlo neposredno dogajanje, se je pač naslonil na izjave nekaterih, ki so sicer tam bili, a v podobnem njega stanju.
Dostikrat sem že prebral ali slišal izjave določenih novinarjev o dogodkih, kjer sem bil tudi sam. In se tudi krepko začudil ob branju ali poslušanju. Kot da so bili tisti novinarji na katerem drugem dogodku in ne na istem. Tudi če upoštevam, da imajo vsake oči svojega malarja, je to težko razumeti. Kaj jih žene, da tako škodoželjno posameznike ali ustanove blatijo ne da bi sploh vedeli dejanskega dogajanj ali ozadja ? Mogoče želja po večji branosti, nakladi, gledanosti, poslušanosti ? Razumem, da je biznis biznis, a pravila so tudi tu določena. Za nameček se tej isti škodljivci novinarji oškodovanim ne le niti opravičijo osebno, celo njih medij oškodovanim stežka dovoli oškodovanemu svoje pojasnilo v njih mediju. Zakon seveda nikogar ne briga.
Posebna zgodba pa so pisanja novinarjev na temo policijskih poročil. O (ne)pristranosti policije seveda ne bom razglabljal, ker pač ni o čem. Seveda v veliki večini primerov novinar ne bo dvignil svoje riti iz pisarniškega stola in se odpravil na teren poiskati in predstaviti vso resnico, temveč bo le prenesel vsebino tistega poročila. Čeprav vsi vemo, da policija v skoraj 90% primerov sploh ni na kraju dogodka, ko se ta odvija, ampak pridejo tja (pre)pozno in temu je primerno poročilo. Ok, razumem. Postavi 10 novinarjev na isto prizorišče in dobili bomo ravno toliko različnih predstavitev dogodka, čeprav istega bistva. Kar je prav. A le eden izmed njih utegne biti skrajno objektiven.  Kar ni prav. Hm, le kakšen spanec ima tisti novinar, ki oblati posameznika, družino kjer se kasneje izkaže totalna drugačnost okoliščin ?
Prav posebna zgodba pa je podalpski rumeni tisk. Prebereš enega pa si prebral vse. In včasih ne vem ali bi se smejal ali jokal ali jokal od smeha, ko preberem res vesoljske novice. Še dobro, da je to le tu pa tam ob jutranji kavi in da je vsaj kelnerca prisebna.
Našim novinarjem vsekakor ne bi škodilo nekaj učnih ur iz novinarstva po vzoru italijanskih, angleških, celo hrvaških novinarjev. Ki, preden objavijo kar objavijo, dolgo praskajo in izpraskajo vse potrebne dokaze. Nepreverjenih in nedokazanih “resnic” pač ne posredujejo iz enostavnega razloga – ker so kazni za takšna blatenja in klevetanja hudo previsoka – doživljenska izguba statusa novinarja je le začetek. Poleg astronomskih denarnih kazni.
Naša podalpska je pač na tem področju v ogromni večini primerov še vedno le na Balkanu. V tem in času, ki prihaja, bodo svoj status lahko obdržali le kredibilni novinarji – takšni, brez dlake na jeziku a s predstavljanjem resnice. Le resnice. Ker internet že premore ogromno “novinarjev”, ki objektivneje, predvsem pa hitreje sporočajo o minulih dogodkih. O vsebini prihodnjih pa itak niti samooklicani jasnovidci nimajo pravice napovedovati ker, zdaj že neštetokrat dokazano, takšne napovedi povzročajo le težko ali nepopravljivo škodo in še enkrat škodo. Najmanj nekaterim.
Sicer pa – kolo sreče se obrača………

Don Marko M