Ne vem odkod tem kafičem ta grda razvada, da imajo vsak dan poleg sveže kave tudi sveži tisk v vseh podobah. Včasih je bilo enostavneje. V kiosku si si kupil/a časopis in si potem še kafe plačal/a, medtem ko si ga listal/a. Danes pa je tudi časopis že vštet v ceno kave. In staro tradicijo se lahko vzdržuje le, če popiješ dve kavi. In ko sem med preletavanjem časopisa kmalu zaključil, da nisem skoraj ničesar zamudil, mi je, tik preden sem že bil odločen ga odložiti, v oči skočilo – ‘izumili so papir’. Najprej sem pogledal na datum časopisa, da mi ni kdo podtaknil 1.aprilskega. Ho, to pa je bilo več kot magnetno, da me je potegnilo v… branje. Ker me je pač zanimalo, kaj hudiča pa se mi doma valja toliko popisanega papirja, če so ga ravno izumili. Letel sem po tistih črkah v članku, da čim prej pridem do bistva. In veš kaj, zgodovina nastanka papirja ni čisto nič ogrožena. Se je pa, vsaj po besedah izumiteljev, začela pisati nova zgodovina papirja – samobrisna.

Samobrisen papir, ki deluje na podlagi določenega premaza. Sanjaj, da bi izdali formulo. Ampak, ker so izumitelji po svojih izračunih prišli do osupljivosti, da kar 70% papirja, vsaj po pisarnah, roma v koš najkasneje v 24 urah, so se pač odločili za eko podvig. Samobrisni papir, ki bo povsem samodejno po 24 urah raztopil črke, da bo ostal od prej popisanega le še bel papir. Seveda takoj potem pripravljen za ponovno tipkanje, printanje ali kar koli pač. Le da sem pogrešal podatek, koliko krat lahko to vajo ponoviš na istem listu papirja.

In ker živim v pošteni državi me je najprej zaskrbelo, kako bi izgledalo, da mi davčna pošlje po pošti dopis za plačilo davka in ko bi odprl pošto, bi zagledal le – prazen list. Seveda bi kot vzoren državljan takoj zakadil na davčno po pojasnilo, kjer bi rekli : ” Počakajte malo, da vam damo kopijo”. Ampak te kopije od nikoder, ker bi bil celoten arhiv podoben snežni planoti. Jaz pa v jok. Ali, da mi policaj napiše plačilni nalog, ker sem za samo 100 km stopil nežneje na gas in mi zraven še navrže pike, pa opozorilo,da je v osmih dneh na pol če plačam. Od vsega hudega bi pogledal tisti nalog šele naslednji dan in spet ne bi nič videl razen beline. In kaj naj potem plačam.

Ali pa bi mi zavarovalni agent lepo izpolnil polno kasko polico, katero bi po preživeti totalki teden kasneje hotel vnovčiti, pa bi lahko le pomahal s belo zastavo. Pardon papirjem. Ali pa da mi iz banke pošljejo spisek nakazane plače in to vse na tem samobrisnem papirju, ki se je maščeval tiskalniku. Naravnost konec pa bi me bilo potem, ko bi svoji najdražji poslal pismo, na papir katerega bi zlil vse svoje misli duše, katere si zasluži od mene.

Hm, čakaj malo, kdo ve kako bi se ta samobrisnost obnesla na poročnem listu ?! Joj, ajoj, toliko razno raznih opcij je v teh par požirkih kave poletelo po podstrešju, čeprav sem bil prepričan, da kava ni imela nobenega, razen mlečnega, dodatka. Seveda me zanima koliko treznih spoznanj na samobrisnost je tebi prišlo. Ej, da ti ne bi padlo niti na misel – samobrisnih metel za tašče še niso izumili. Ampak papir je dober napovednik. Samo malo raztegnit bo treba. Tudi za parlament.
No, po mojem bi se v naši podalpski samobrisni papir odlično prijel. Toaletni. Pa še Palome, kjer je zaenkrat samobrisen le denar, ne bi bilo več treba zalagati. Grem zvit en avionček iz papirja. Ročno popisanim tudi v času letenja.

Don Marko M