“Boš pazil?” mi je rekla, medtem, ko sem se zgubljal v toplini njenega pogleda. “Bom. Tako bom kot boš rekla. No, pa malo po svoje.” “Resno mislim. Se mi zdi,da je že preveč vlažna” je tako žensko dodala. “Kaj želiš da naredim?”, sem ji v polni pripravljenosti odvrnil. “Še malo čokolade bi prav prišlo.” “Kje jo imaš?” “Na zgornji polici.” Skočil sem v korak tako, da ne pomnem, kdaj me je katera ženska nazadnje pripravila do takšne zagnanosti. In se vrnil s čokolado. “Daj zdaj. Še. Še malo. Daj bom še jaz ” je bila odločna. V vsakem premiku njenih prstov, zdaj že čokoladnih, sem začutil nje temperament. In potem ga je primaknila na ustnice, pa noter in ga… s takšno čutno strastjo povlekla, da so mravljinci v meni iskali tuš kabino. “Tako slastno izgledaš” se nisem več mogel upreti. “Daj, zdaj si pa ti na vrsti. Mešaj. Nežno. Pa pazi.” “Sem ti rekel, da bom.”

Moji prsti so jo začutili in trenutni navdih mi je narekoval čutnost. Po njej so se sprehajali gor, dol, levo, desno. Tako čutno, da bi Eva takoj pozabila Adama če bi se po njej moji prsti tako premikali. Dokler ni rekla : “Daj hitreje. Malo hitreje.” Pospešil sem. Njen videz se je opazno spreminjal. In ko sem bil skrajno zagreto pripravljen preklopiti še v končno stopnjo je rekla : “Lahko nehaš. Zdaj je ravno prav.” “Kako prav? Saj sem komaj dobro začel. Sem mislil, da bo dlje trajalo” sem ji, zdaj že blizu vrelišča, odvrnil. Samo nasmehnila se je, stopila v kuhinjo in se vrnila z modelčkom. “Zdaj, ko si jo zamešal, pa jo še prestavi v modelčke. Pa ne več kot 2/3 v vsakega modelčka.”

In je navila pečico. Jaz pa sem jo začel pretakati v modelčke, čeprav je še malo prej polzela med in pod mojimi prsti. Maso. Mufinov. Čokoladnih. In potem, ko sem tudi sam obliznil prste je prijela model poln modelčkov, tokrat polnih mase in ga vtaknila v pečico. “Tako. Čez pol urce pa se bova sladkala” je dodala med zapiranjem pečice, “zdaj pa se lahko greva Človek ne jezi se.” “Kaj za obleko?” sem naivno vprašal. “Imaš preveč preveč na sebi, jaz pa premalo” je navihano dodala.

Človek ne jezi sem uspešno odigral ravno toliko, da če bi sprejela mojo ponudbo igre za obleko, bi bil na koncu podoben Tarzanu. Ampak mufini, ki so že med peko tako mamljivo širili vonj po stanovanju, so bili naravnost nepozabni. In tista skodelica čaja, zelo Indijskega, poleg in potem je le še dopolnila prijetnost počutja. In zdaj vem, da za pripravo odličnih mufinčkov, čokoladnih, rabiš le maslo, moko, sladkor, kakav, sol, jajca, mleko, model in seveda čokolado. Pa Ivona tudi prav pride kot priloga. Za ta sladek greh, pa se res splača potruditi. Pa še o zgodovini mufinov sem se poučil. Hipiji so že vedeli, kaj je potrebno za love&peace.
Nekatere pozno popoldanske, že v večer, nedelje pa znajo biti res drugačne. Privoščim ti prijeten teden.

Don Marko M