Tokrat nimam namena komentirati Cankarjeve Skodelice kave predvsem zato, ker si kavo znam sam skuhati, mamin sinček pa itak nikoli nisem bil. Bom pa zato uporabil turški pregovor – Kava mora biti črna kot pekel, močna kot smrt in sladka kot ljubezen. Sicer ne vem, koliko črn je pekel – uspelo mi je priti le do sive – ampak, če je res tako črn kot črna kava, potem grem lahko tja. Se več dogaja. Nebesa so itak za brezgrešne, zato pa so prazna. Da mora biti kava močna kot smrt itak ni dvoma. Sploh prva jutranja. Učinek kofeinske cirkulacije se itak začne čutiti šele po pol ure. Druga skodelica dopolni še pogon sivih celic, ko ji uspe najti kakšno v mojem podstrešju. In da mora biti sladka kot ljubezen je pa.. sploh jasno. Čeprav sladkor s tem nima čisto nič. Ljubezen pač. Zgodba je tista, ki prodaja izdelek, da je lahko potem izdelek zgodba zase. In zgodbo kave je zakrivil – pastir. Afriški. Še prej pa njegove ovce. Ki so plesale twist nekaj stoletij, preden je sploh nastal. Posledica uživanja plodov kavovca. Mogoče je zdaj bolj razumno obnašanje ovc, tudi brez pastirja. Še dobro, da jim je v tem početju sledil tudi pastir, čeprav z ovcami ni ravno modro zobati češenj. In od tu dalje je vse zgodovina kave. Nikoli zaključena.

Sobotno novembersko sonce je kar klicalo k martinčkanju. Pa sva se vsedla tja na teraso, da se skafetkava. In medtem, ko je Ivona odpirala zadrgo, da se je njena bohotnost povsem nastavila sončnim žarkom, je pristopila ona. “Čau stara, ti ni slabo,a?” je rekla Ivoni. “O,pa si prišla. Daj sedi.” In naju predstavila. Tiste oči Suzane, barve kavinega zrna, so me za hip odvrnile od potrebe po skodelici kave. In Ivoni, v dodanem rahlo ciničnem nasmehu, to ni ušlo. “Jaz pa bom dve češnji v skodelici kave” sem prijavil kelnerci. In vse so tri me začudeno pogledale. “Ok ajde, bom pa turško kavo.” “Nimamo.” “Pa belo.”

Razlika med belo kavo na Obali ali ali drugod po Slo je le v količini dodanega mleka. Čeprav me štajerci zadnja leta navdušujejo s enakostjo. “Kaj pa je bilo zdaj to?” je nasmehnjeno dodala Ivona. “Ma nič, malo pameti sem posrkal. Bral pač. Kot že tisoče strani. Me je samo zanimalo če kelnerca ve,da brez češenj ni kave.” “Kako?” se je nasmejala še Suzana. In potem sem moral razložiti vse kar sem prebral o kavi. Pa si vedel/a,da je kava prepričljivo druga najbolj pijoča pijača na svetu ? Takoj za vodo.

“Ampak, a vesta vidve, zakaj je kava boljša od ženske?” “Marko, pazi kaj boš rekel, veš” je navihano dodala Ivona in pogled Suzane jo je v celoti podpiral. Ampak zdaj poti nazaj ni bilo več. “Zato, ker je lepa že zjutraj in čez dan vedno lepša,” je bila prva. “Pa ker je cenejša.” Zdaj sem drsal že po tankem ledu. “Dobro ti gre. Še govori,” je v tistem znanem ženskem nasmehu, ki pomeni vse prej kot tisto ‘tvoja bom’ dodala Ivona. “Ma, dosti bo zaenkrat. Bi rad spil kavo na miru.” Obe sta v nasmehu zaključili, da sem se modro odločil glede te teme in pogovor je stekel na običaje pitja kave.

Osebno obožujem kulturo pitja turške kave, ki se mi je še najbolj v živo prikazala v Sarajevu. Kjer kave ne spijejo tako, da jo zlijejo za hrbet, ampak je to cel obred. Kar si kava tudi zasluži. Res pogrešam, da naši kafiči, v veliki večini, nimajo v ponudbi tudi turške kave. Na Obali le Koper nima svoje kavarne. In če priprava turške kave marsikaj pove o tistem, ki jo je pripravil, potem lahko nekaj podobnega rečem tudi za espresso. Pred časom mi je dober znanec barman Marjan razlagal, kaj vse je odvisno in potrebno za odličen espresso. Cela znanost.

Ampak ravno v upoštevanju teh pravil delanja espressa se le ta razlikuje od lokala do lokala. Redko kje se pije dober espresso. Za kar pa ni kriva blagovna znamka kave, ampak tisti, ki jo pripravlja. Kaj vse pa si kdo razlga in potem neobvezno tudi doživi ob povabilu na kavo, pa prepuščam tvojemu tipkanju. In če ravno prazniš skodelico kave ob branju tega bloga, potem si vzemi še malo in klikni na oba videa. Danes jaz kuham kavo. Turško seveda.

Don Marko M