Le kaj roji po glavi človeku, ko je prepričan,da pred njim stoji embalaža, ki vsebuje zaklad ? Ki ga bo osrečil. Ali pa ne. Zgolj eno – kako priti do zaklada. Edina rešitev je – ključ. In ključev je na tem svetu zagotovo več kot ključavnic. Zato pa tistih, ki izberejo pravi ključ za sprostiti ključavnico dosti manj. Priznam, dobre pol ure sem poskušal priti do rešitve, kaj je bilo prej – ključ ali ključavnica ? In kdo si je prvi oboje sploh izmislil in/ali naredil ? In sploh zakaj je to takrat ustvaril. Obe vprašanji bosta verjetno za večno ostali brez končnega odgovora. Čeprav, po moji butalski logiki – itak živim v slo, je bila prej.. ona. Luknjica. V ključavnici.

In potem se je začel boj kateri jo bo zapolnil tako, da se bo brez upiranja in zatikanja povsem vdala. Nekateri so se morali zadovoljiti že s tem, da so se samo naslonili nanjo. Nekaterim je uspelo celo malo prodreti vanjo, a potem kot bi trčili ob steno. In le enemu se je uspelo dotakniti njenega dna. Ključu. In to je potem lahko počel, kadar se mu je zljubilo. Ona je bila vedno tam – zanj. Pa se je vedno našel kak ključ, ki ni imel namena se kar tako vdati, četudi bi bil večna rezerva. Ključavnica pač vleče s svojo očem skrito notranjostjo.

Zato je, po dolgih analizah opazovanja originalnega ključa, razvil svojo podobo do skoraj originala popolnosti. Skoraj. Čeprav je prišel vanjo ni nikoli šlo brez zatikanja. Prebijati se noter ali vliti pač ne more biti isto. Dan današnji so ključavnice vedno bolj zaklenjene. In vedno več originalnih ključev, ki bi jih elegantno odklenili izgubljenih. Čeprav obstajajo tudi vedno odklenjene ključavnice, kjer ključ sicer pride vanjo, a je ne more zakleniti.

Zgodovinska najbolj standardna in še danes najbolj razširjena kombinacija je seveda tista – ključavnica v vratih, ključ v roki. In takoj za to, s skoraj 3. stoletja zgodovine, kombinacija obeh za – deviški pas. To je bilo še v časih, ko je bil edini vibrator za žensko njen mož. Dokler niso ženske ugotovile, da za isto vibriranje lahko uporabijo tudi soseda. Ali tistega, ki je imel čas. Samo da je vibriralo. Ker je bila njih možem ta popularizacija vibratorjev simpatična le, ko so bili oni sosedje, so svoje zvestobe nagradili s – deviškim pasom. In takrat so ključavničarji pridobili na cenjenosti in vrednoti. Od takrat duplikatov ključev noče in noče zmanjkati.

Čeprav, zdaj postaja vedno bolj jasno, da so duplikatom šteti dnevi. No, tam do stotih let. A izgleda tudi originalnim ključem. Ta nov začetek na prvotno ključavnice in ključa stopnjo, a povsem že skoraj neprepoznavno nadgradnjo, je kar zanimiv. Predvsem žepi ne bodo več obremenjeni s šopi ključev. Tu je še prihranek časa – odpadlo bo guncanje pred vrati, ko prideš iz zabave in se samega sebe vikaš medtem ko iščeš pravega. In ko ga najdeš sledi še daljše pogajanje katera ključavnica od tiste ene je prava. Nekateri že danes ali nekaj časa zgolj pokažejo svojo zenico čitalcu in ta odpre vrata – brez vidne ključavnice. Ali pa le prislonijo svoj prst.

Ključ je tisti, ki lahko tudi privije ali odvije. Kriptologija bi bila brez njega le ija. Pc brez usb zajetnejši. In ključ je kriv, da si vsakdan popestrimo s melodijo, ki se nas dotakne, poboža in razigra. A najbolj zaželjena še vedno ostajata ključ do srca in ključ do uspeha. Čeprav ta ključa nosita v svojem originalu prvenstveno plemenitost, se lahko v nepravih rokah spremenita tudi v grotesknost. Ali komedijo. Dogaja se, da se najdeta pravi ključ in srce, ki se zakleneta za večno. Ne tako pogosto, ampak ravno zaradi tega je ta ključ najbolj iskan in možnosti njega originala kopiranja skoraj nične.
Kaj je že ključ človeštva?

Don Marko M