“Tati glej, I like to movit movit” mi je v navihanem nasmehu primaknila punčica mojega očesa v tem sobotnem popoldnevu, preden sva se lotila najinega košarkarskega derbija. In sva seveda kolesi ustavila pred kino sporedom in se oba zazrla v plakat – Madagaskar 2. “Greva gledat? ” “Seveda.” Za premiere risank v kinu si vedno vzameva čas. Sploh v tem času, ko so udobja gledanja filmov v kinu neprimerno bolj prijazna za ritke in ušesa. Preboji do izhoda na koncu filma, med vsemi kokicami in kozarci pod nogami, še najboj podobni poskakovanju po minskem polju, seveda ne morejo pokvariti vzdušja filma. Posledično risanki sva potem.. doma imela aktivne plesne vaje. We like to movit movit,pač.

In potem sva si še malo ogledala njen dvd arhiv risank. Je že arhiv,ja. Jaz sem v njenih letih čakal tisto eno risanko na dan, pred Mustrovimi zajčki. Starši imamo neposreden vpliv na vzgojo svojih otrok, da bi jih lahko kasneje vsi gledali kot nam lastno ogledalo. In zato je bilo moje njej prvo dvd darilo dopolnjevanj arhiva risank – Snoopy. Mogoče zato, ker mi je značajsko pisan, mogoče, da bi se naučila, da življenja ne gre vedno resno jemati. In kot prilogo tudi navodila gledanja risank. Tistih terminskih. Risanke so pač poučna zabava ne pa obvezno več urno gledano čtivo uničevanja kreativnosti. In ko sem že omenil kreativnost – le kam je izginila tistim nekaterim današnjim ustvarjalcem, ki v risankah ne pridejo dlje od kletvic in vseh možnih podob nasilja ?

Hja, svet je včasih izgledal lepše, ker smo lepše gledali. In videli. Pa saj tudi danes, če tako hočeš. Čehi, ki so bili leta sinonim za izvirne animirane produkte, so nekako v zatišju. Čeprav Bolek in Lolek še vedno tu pa tam razsajata po ekranih. Vsaka podobnost njunih dogodivščin z našimi politiki je seveda zgolj naključna. Čeprav naključij ni. Vprašaj policaje. Še vedno sta po dva skupaj. Japonci že nekaj let kraljujejo na vrhu produkcije risank. Da so risanke lahko tudi zelo resna stavr dokazujejo s dolžino spiska ustvarjalcev risanke. Kjer se poleg avtorja pojavijo še psihologi, grafični oblikovalci, montažerji, producenti….. Hm, pa se sprašujem, kako jim je včasih uspelo delati dobre risanke brez vse te današnje opreme. Še peš. Ročno, no.

Od slovencev to še najbolje ve Miki Muster. Ki je v tujini še vedno dosti bolj cenjen kot doma. Tipično slovensko. Miki je frajer. Vem, ker sva klepetala več kot samo ‘dober dan’. Povod je bil enostaven – želel sem pač spoznati avtorja, ki je še v mojih rosnih letih uspel prepričati celo družino, da je otrokom ura za spat, staršem pa otroke delat. Zajčki Cik Cak bi še danes imeli učinek. Po svoji enostavni genialnosti me še vedno navduši risanka Linea. Badobadu, badobadum…Ha, zadnjič sva gledal tudi 3D Muhe na luni. V nekem trenutku mi je tista muha bila čisto pred nosom in le s skarjnimi napori spoznanje, da sem v kinu me je opomnilo, da nisem refleksno zamahnil proti njej. Ko padem noter, pač padem noter.

Najbolj družinski pa se mi še vedno zdijo Simpsoni. Poučna ironija humorja, katero otroci in odrasli otroci vidimo vsak na svoj način. Katere ne primankuje niti Smrkcem. Le da oni, poleg vseh splošnih, dodajo še eno družinsko vrednoto – vsi za enega, eden za vse. Nonšalantnost in pretkanost Pink Panterja je pa že poglavje zase. Kapa dol avtorju. Ki je povzročil obilo preglavic ustvarjalcem isto imenskega filma, čeprav so vseeno uspeli ustvariti več kot zadovoljiv film v svoji branži. Veš, še eden mi ne gre iz glave. Gustav. Danes ga seveda vidim drugače kot v tistih smrkavih letih, a še vedno me isto nasmeji. Fajt for jor vrajt ! In seveda ne gre zanemariti pomembnost glasbe v risankah. Ki je bila včasih ustvarjena in namenjena zgolj tisti risanki. Danes je to drugače.

Ampak, mene navdušuje, da v večini animiranih uspešnic še vedno kraljuje roc’n’roll. Ki se nekako, po mojem, edini sklada z večnostjo risank. Tako,da lahko s mojo malo mirne duše zapleševa Blues Brotherse…Everybody needs somebody…to love…Nekatere so pač za vse mladosti ustvarjene. Pa da ne bi slučajno preskočil SpungeBob-a, ki mu, od novosodbnejših, uspe pritegniti mojo pozornost. In še vedno me fascinirajo črno bele risanke. Zahtevajo dodaten napor domišljije ustvarjanja unikatnih lastnih barvnih odtenkov.
Če se slučajno ne spomniš, kdaj si si nazadnje odledal/a risanko, potem imaš spodaj tri. Pa kaj te moram res vprašati, katera risanka te (še) vedno primami k ogledu ?!

Don Marko M

Najprej malo razgibalnih vaj….

Pa malo smeha….

Zdaj pa spat….