Ko te zadane usodna privlačnost ostaneta samo dve možnosti. Ali se ji prepustiš ali pa zbežiš. Stvar drznosti. Čeprav so mi že vnaprej znane obredne skrivnosti parjenja Črne vdove. Možnost, da (na)jebeš pač vedno obstaja. Vsaka podobnost je zgolj simbolična. Ampak, ko mami omamno, premami. In če ni utemeljenih okoliščin, potem ni razloga pomisleka. Ta zgodba mogoče niti ne bi bila nič posebnega, če ne bi postopka izzivanja začela ona….
Ker samo ona lahko vedno da povod. Jaz lahko le spretno (na)sedem. Še vedno ji uspeva. Jezim se lahko seveda le nase in svojo labilnost trenutka, ki se utopi v njeni vabljivosti. Čeprav bi lahko tudi s trdim šel ponosno mimo nje. A potem bi z njim verjetno posesal vse kar bi bilo na tleh. Nosom.
Priznam, nekaj dni sem se sprehajal okoli nje z eno samo željo – da bi ji naredil tisto, kar ji ni še nihče pred mano. Sploh pa ne na takšen, strasten način. Moje poželenje se je stopnjevalo z vsakim korakom. Njena navidezna indiferentnost me je spravljala že v fazo obdelave lasišča. ‘Kako ji uspe ohranjati takšno mirnost’, mi je rojilo po podstrešju. Veter v meni je premaknil stopnjo proti neurju. Prvi dan mi nikakor ni hotela izginiti iz misli. Šele večer je nanesel tisto malo spokojnosti v meni, na katero je le še občasno potrkala njena podoba. Ki ni dala miru niti mojemu spancu.
Naslednjega dne, čvrsto odločen spremembe taktike pristopa v odločnejšo stopnjo, sem se ponovno sprehodil mimo nje. Moj pogled je bil prodornejši, a še vedno dovolj diskreten. Čeprav je v njem bilo dovolj jasno moč prebrati – ‘štejem ure, ko boš samo moja’. Ko sem se že tretjič sprehodil mimo nje in sem bil že sam sebi sumljiv, je napočil čas konkretnejšega približevanja….
Sedel sem nasproti nje. Dovolj daleč, da mi nihče ni mogel zastreti pogleda, a še vedno dovolj blizu, da je moj pogled bil zapolnjen z njeno celoto. Hm, kaj pa če že čuti na sebi moje dlani, ki jo čvrsto prisesajo k mojim ustnicam, da bi njeno vsebino zavrtel s svojim jezikom ? Mogoče pa ji je že neizbežno jasno, da moja vztrajnost ne bo pojenjala vse dokler se je ne nasitim….
Očitnost prodornosti pogleda spreminjam v naključno. Igra. Obred. Pogledal sem okoli, čeprav sem jo v konici očesa pozorno beležil. Tam čez je sedela mačka vredna (p)ogleda. A ne toliko, da bi omajala mojo neomajno koncentracijo že prej določenega cilja. Pogled sem spet vrnil nanjo. Sprva navidez neodločno in občasno. Da bi se po nekaj minutah zalotil, da sem poglobljen vanjo. Ne zdržim več. Naj ostanem ali grem ?….
Grem. Instinkt mi narekuje, da bo tudi jutri tam. In ker gre v tretje rado, v četro pa jaz, vem, da bo jutri podlegla mojemu prefinjenemu pritisku. Hoja pod svetlobo uličnih kandalabrov mi ni pregnala misli nanjo. Jutri jo bom. Bom ja. Apetit po njej je zdaj jasno izražal že tudi moj želodec. Usodna privlačnost najprej sproži občutek lakote….
In naslednje jutro je bila moja prva misel. Postajal sem je lačen kot zver, ki zasleduje svojo žrtev. In jo voha, tudi ko je ne vidi. Danes, se odločim hipoma, danes bo žrtvovana. Zame. Le zame. Pa naj se še tako nerodno upira na začetku. Nadaljevanju bo podlegla enkrat za vselej. Bila je tam….
Tako naslonjena je dajala vtis spokojnosti in brezbrižnosti obenem. Mogoče se je že vdala v usodo moje odločnosti. Moj direkten pristop tudi ni bilo moč drugače razumeti. Sama si je kriva, da bo dobila kar ji gre. Toliko časa me je izzivala, da se je moje hrepenenje stopnjevalo kot vulkan v pripravi izbruha. Kateremu sledi blagodejnost razlitja. Zanj. Game over. Počil sem….
Enostavno nisem zdržal več. Vzel sem jo v dlani in jo najprej malo otipal. Blizu cilja. Paše. Moj pogled je zažarel sorodno tistemu sestradanega volka ob spoznanju, da jagnje nima več rešilnega izhoda. Grem do dna. Prepričan sem, da je zelo dobro vedela, da se ji z mano nič drugega ne piše. In da bo moj klicaj zanjo usoden….
Moje dlani so iz operacije otipavanje prešle v čvrsto stiskanje, s polnim živalskim nagonom. Čas ni vedno zaveznik, čeprav zavezan. Njeni poslednji trzljaji upiranja so me le še bolj podžgali. Počila je. Končno. Vem, da mi drugič ne bo več zanimiva. Ker bo njena vsebina izpuhtela. Moram priznati, da me je dokaj namučila ta – vrečka ocvirkov. Druga je na poti….
Don Marko M
Še malo branja, če nisi suženj časa...
- Idila komunizma živi v srcu Evrope. Dobesedno....
- Otvoritev in prvo kolesarjenje po obalni cesti Koper - Izola brez motorizacije (foto)
- Življenska zgodba od drog odvisnika v komuni
- Ne koledarska - tvoja biološka starost je pravo merilo.....
bemti, tile ocvirki pa imajo nekaj v sebi 🙂
ah, ocvirki… 🙂