Kaj bi ti razlagal – številke mi pač niso pri srcu. Ampak letos se je na mojem blogu toliko dogajalo, da sem moral spremljati določene opcije. Iz ozadja seveda. Ko sem vstopil v blogovsko skupnost se  mi niti sanjalo, kakšne razsežnosti dopušča blog. Takrat sem  zaključil le, po tehtnem premisleku, da je moj blog v bistvu moja lastnina, moj odsev – kolikor in kakor ga želim sam prikazati. Kot stanovanje v katerega spustim tistega, ki sam hočem. Ostali pa lahko gledajo v stanovanje od zunaj. Kolikor in kar pač od tam vidijo. Posebni in drugačni so pri meni drugače zapisani in vedno dobrodošli. Tudi zaradi manjšine. Klišejevske osebke, ki so praviloma prenasičeni.. negativizma, puščam v njih okolju, čeprav se do njih lahko strpno vedem, če okoliščine nanesejo neizbežen kontakt. Nenazadnje se tudi od njih nekaj naučim. Predvsem česa nočem in kakšen nočem biti.
Blog sem začel pisati, da bi razgalil svoja razmišljanja, ki so praviloma plod mojega doživetega. Seveda mi je bilo, še preden sem začel, povsem jasno, da si utegne vsak bralec/bralka mojih razmišljanj le te razlagati na svoj(stven) način, intelektu razumevanja primerno. Kar je prav, ker mi tudi različnost mnenj širi horizont spoznavanj. Kar pa seveda nikakor ne pomeni, da bi zaradi tega kdaj odstopil od svojega začrtanega cilja.

In v tem 2008 letu sem s svojim blogom doživel vse tisto, kar si lahko vsak želi. Od iskrenih pohval, nerganj, izražanja simpatij, obsojanj, pa do skrajnih, že podlih poskusov ukinitve mojega bloga (hvala Arza in družba, da ste vzpodbujali mojo vztrajnost) in tudi do kraj mojih postov bloga. Prav si prebral/a – nekateri so si, seveda brez moje privolitve, dovolili dobesedno ukrasti moje avtorske vsebine in jih objavljati na svojih blogih pod svojim imenom. Le naslov so spremenili. Nekaj časa sem razmišljal, kaj mi je do takšnih narediti. In sem najprej zaključil, da imajo pač odličen okus, če že domišljije ne premorejo. A ker sem na svoje avtorske stvaritve ponosen in seveda primerno temu ljubosumen, jim bom pač moral v naslednjem letu pripraviti sladko presenečenje. Sem pač vzgojen po tistem ‘tujega nočem,svojega ne dam’. Aja, ‘Ne pozabi – ne bom pozabil !‘, ‘Žvečkaš? Žvečkam!‘ in ‘Sladek greh‘ so moji zapisi, katere so si “izposodili”.

Letos je moj blog krepko preskočil meje naše podalpske, saj me dokaj redno berejo na Hrvaškem in v Srbiji. Bratstvo i jedinstvo. Sicer me klikajo v vsej EU, nekateri naključno, nekateri se vračajo. Ne bom razmišljal posebej, kako jim gre slovenščina, ker jim gre, če si vzamejo nekaj minut za branje. Prav posebej pa me navdušujejo trije bralci iz Dubaja. Redno tedensko. Še vedno pa ostaja glavnina bralcev iz naše podalpske. Drastično in zame presentljivo, so se začele številke v krepke tisoče povzpenjati v višave letos jeseni. In če so bili Štajerci do novembra prepričljivo v vodstvu, se je od polovice Novembra naprej zgodil postopenjski preobrat. Vztrajno so na vrh  rinili – Primorci. Še posebej od Ankarana, Kopra, izole, Pirana, Lucije, Sečovelj in še nekaterih okoliških krajev. In bili skoraj cel mesec v samem vrhu. Razlog – Jasna S. A vztrajnost Štajercev ni popuščala in leto končujejo na prvem mestu. Obožujem štajerke. S štajerci pa žuramo. Tako da leto zaključujem s Štajerci na vrhu branosti, sledi Ljubljanska regija in Obalno primorska. To, da vas imam vse rad mi pa res ni treba posebej poudarjati.

Komentarji na mojem blogu so seveda dovoljeni. Če imaš kaj povedati, predvsem pa če to storiš okusno in strpno. Tako bo tudi v bodoče. In vendar, neprimerno več kot komentarjev, sem na svoje zapise prejel elektronske pošte. Znanih in neznanih, ki zase pravijo, da se tam nočejo izpostavljati in so svoja mnenja podali kar in edino meni osebno. Kar tudi spoštujem. In s kar nekaj njih smo razvili iskren in spoštljiv odnos, tudi do osebnega poznanstva. Ki se nadaljuje.

Najbolj brani v tem letu, pa so bi moji sledeči zapisi :
1. Jasna S – vseh 27.delov skupaj in vsak posebej ( Objavljeno tudi v tiskani Blogoroli)
( prelomen je bil 6.del zgodbe, od katere se je branost iz dela v del samo še stopnjevala. In hudo prijetno sem bil presenečen, ko ste mi tudi po mailih zapisali svojo željo po avtogramu s posvetilom za istoimensko knjigo, katero boste kupili. Kupili ja. V glavnem sem bil pač navajen, da so od mene pričakovali in zahtevali, da jim svoja dela kar tako podarim. Nekaj novega zame. Kot zaenkrat kaže, bo treba v trenutku, ko bo knjiga na knjižnih policah organizirati družabni dogodek na to temo v določenih krajih. )
2. Nisem pozabil….ne pozabi…..
( Za ta zapis sem porabil nekaj mesecev razmišljanja, preden sem ga spisal v pol ure. In malo bolj sem ponosen na ta zapis, kot na svoje ostale, saj sem vanj dobesedno vgradil sebe iz globine. Za tisto, ki šele pride. Čeprav, mogoče bi si to zaslužila tudi katera prej. Ker je vse mogoče.)
3. Žvečkaš ? Žvečkam ! ( objavljeno v tiskani Blogoroli )
( inspiracijo za ta zapis mi je dala dama sexy videza in prijetnega glasu, s katero sva na tisti terasi tistega poletnega proti večeru, sedela drug ob drugem, a vsak za svojo mizo. Vsaj na začetku.)
4. Osebna izkaznica
(zelo verjeten moj osebni opis – za tiste, ki ne razumejo samoironije in kontradiktornosti. Ob pisanju sem se ravno tako zabaval in smejal, kot tisti, ki ste brali in me poznate osebno – brez izkaznice.)
5. Ma, jebe se mi !
( včasih pa se mi res…..)
…sledijo Let’s talk about sex, Glas, Čevelj, Moram ti povedati, Usodna privlačnost, Sladek greh, Bordeli slovenije…..eh, seveda ne bom zapisal, kateri je meni najljubši. Bom pa, kako jaz berem svoje zapise. Predvsem in najprej kliknem na video spodaj. Ker glasba pripelje tisti pravi občutek ob branju. Vse ima svoj namen. Soroden zapis temu, pa seveda beremo naslednje leto ob istem času. In, iskrena moja zahvala tebi, ki me bereš – ti že veš zakaj in koliko ti pomenim. Voščila za novo leto, pa si namesto v tem zapisu prihranimo za jutri ali naslednje leto. Kapiš ?!

Don Marko M