Ura, eden najstarejših izumov človeštva, niti pod razno ne sodi med moje priljubljene predmete, čeprav ji moram priznati, da brez vsakega napora poganja ta planet. Manj časa bi verjetno porabil za naštevanje, kje vse se ure ne da videti, kot pa kje se jo da. Meni osebno, da bi vedel koliko je ura, zadostuje že pogled na kakšno simpatično damico. Včasih, v mojih ciciban letih, smo imeli doma le eno uro. Takšno okroglo, na kazalce, na dveh nogicah, z dvema zvoncema na vrhu med katerima je opletalo kladivce, ki je vztrajno nažigalo po obeh zvoncih, ko se mu je zahotelo me sprovocirati. Praviloma je tisto kladivce to počelo ob vse preveč rani uri. In to na takšen način, da sem po končanem zvonenju še vsaj uro bil prepričan, da  so jo kamikaze še dobro odnesle v primerjavi z mojimi ušesi. Kasneje, ko sem… imel čisto svojo podobno budilko, sem se ji seveda maščeval še za tisto družinsko.

Enostavno je zvečer nisem navil. Večkrat. Na, pa zdaj zjutraj zvoni če lahko. Pravi užitek je bil se prebuditi v takšni tišini. Celo ura je še spala ko sem vstal in ob mojem prihodu v šolo je zvonec klical k začetku pouka – druge šolske ure. Še kasneje sem se moderniziral in budilko prilagodil sodobnosti, a zvest tradiciji. Kazalci so ostali, le navijati je ni bilo treba, saj jo je poganjala baterija. Ampak, kljub modernizaciji sem bil še vedno in sem deležen ženskega vprašanja : “Kaj ti veš koliko je ura?”. Ne razumem, zakaj me to sprašujejo, če pa jo imajo pred nosom na roki, steni in še na omarici.

Huda ura se je morala zgoditi tistemu, ki si je izmislil tisto ‘rana ura-zlata ura’. Ali je imel rudnik zlata ali pa žensko, katero je konstantno bolela glava. Sem pa prepričan, da je ta modrost nastala ko peščena ura ni bila več toliko v uporabi. Ker če bi moral v nočnih urah vsake deset minut obračati peščeno uro, bi hudiča zjutraj tako hvalil uro. Pa imam na sumu naše davne prednike, da so živeli manj stresno življenje, saj uri niso namenjali toliko pozornosti. Nekako bolj instiktivno so delovali. Jutranjo uro so jim določali petelini.   Prav fouš sem bil petelinom – najprej so vse zbudili in to brez naročila. Poslanstvo pač. In potem takoj pričeli naskakovati kokoške. Saj ni čudno, da so še danes vse zmedene in pretresene.

Čez dan so predniki, če jih je ura že res zanimala, postavili paličico pokončno na tla, pa je bilo. Minuta gor ali dol, pa kaj. Važno, da je padla senca brez dvoma. Jih imam pa na sumu,da so, ko je bilo oblačno, zelo zabušavali. Zadnjič se mi je prav simpatično zagledalo v sončno uro na steni ene od hiš v našem mestnem jedru. Le koliko pogledov je že bila deležna? Mislim,da ji vsaka ženska lahko zavida. In mogoče so ravno zaradi te zavisti ženske z uro sklenile zavezništvo. Tudi v sexu. Tako lahko moški z njo sexa tudi za petnajst minut, pol ure, uro… Ura postane brezpredmetna le, ko ženska reče ‘bila sem v nebesih’. Ja, za ženske so tudi nebesa po uri ustvarjena. In potem na kavicah prijateljici : “Veš, tisti moj me je včeraj nažigal več kot uro.” “Kdo, a mož?” “Ja, od sosede.”  Ženske, ki imajo na roki uro tudi med sex-om so res posebne. Toliko, da tudi moški ve koliko je ura.

Ravno mehanska ura pa ima še vedno močan vpliv na vožnjo avta. Inštruktorji vožnje so nas učili, da je pravilen položaj drže volana med vožnjo deset do dveh. In potem voziš do dvajset do štirih. Ali pa le do pet do dveh. Seveda pa je motanje volana, po opravljenem izpitu, predvsem stvar lastne kreativnosti. Lahko se ga oklepaš na točno ob dvanajstih, na šest in trideset, lahko pa imaš enostavno eno roko na volanu za minute z drugo pa jo navijaš na ročki menjalnika. Med oklepanjem volana pa je priporočljivo vsaj na semaforjih sprostiti prste in jih razgibati. Vsakega posebej. Res ne vem, zakaj večina opazi le sredinec med raztegovanjem. Še manj pa si predstavljam, da bi inštruktorji za oprijem volana uporabili prispodobo digitalne ure. Katerih je že vsepovsod že preveč. In vendar se mi zdijo digitalne tako neosebne, kot bi bile brez življenja.

Ure na kazalce so pač nek temelj, ki od oblikovalca zahteva bistveno več domišljije. Domišljija in znanje pa so itak imeli in imajo svojo vrednost. Tudi neprecenljivo. Razen v naši podalpski. Švicarji so postali zaradi urnih kazalcev najbolj točen narod, kar pomeni, da ne grem v Švico niti na dopust. Angleži se postavljajo z kazalci svojega Big Ben-a in če je verjeti angležinjam, je to edino kar imajo angleži velikega. Koper pa se postavlja z kazalci ure visoko na stebru krožišča na tržnici. Kjer golobi uživajo svoj razgled, ljudje pa jo opazijo, ko kakšen voznik poljubi steber ure.
Priznam, še vedno rad opazim uro na kazalce, sploh če je na ženski roki. V kolikor je lastnica ročno uro sam izbrala, potem je njen dizajn lahko tudi ena oblika podobe njene domišljije in praktičnosti, konzervativnosti ali svobode, taktnosti ali zavrtosti. Kakor je oblika podobe tudi način, kako se ta ura nosi. Čeprav mislim, da bi ženskam še najbolj pristajala šahovska ura. Kakor tudi našim politikom.
Ročne ure še vedno ne nosim, predvsem zaradi tega, ker tista meni všečna brez številčnice s samo kazalci še vedno pričakuje, da ji bom namenil celoleten seštevek mesečnih plač. Sem pa budilko na baterije nadgradil v, mislim, najvišjo stopnjo prijetne učinkovitosti bujenja. Glasovno uro. Najdražje. Ki mi zjutraj zaprede – “dobro jutro dragi, si lepo spal….” In potem petelin zapoje….

Don Marko M