Slovenski politiki – bogovi in sramota Slovenije. Redke izjeme ne potrjujejo pravila. In zato – dajmo jim referendum. Ker je že prepozno. Referendum našim politikom. Referendum za naše politike. Da se rešimo nakopanega, odkopanega, prekopanega. Dajmo jim referendum, da lahko izglasujemo, da smo ponosni nanje, ko se v parlamentarni restavraciji nažirajo praktično zastonj, medtem, ko njih ljudstvo zmrzuje na ulicah za svojo pravico do skorje kruha in čaka na milostno kartico S.O.S. Dajmo jim referendum, ker so ponosni, da so njihovi hlapci ostali še brez hlapčevskega ponosa. Dajmo jim referendum, ker ponosno ščitijo slovensko zemljo, katero tujci vztrajno kupujejo in ne bo nikoli več slovenska, medtem, ko se oni “borijo” za piranski zaliv, ki bo slovenski vedno ravno toliko kot je bil in je danes. Dajmo jim referendum, ker smo ponosni nanje, da svojemu ljudstvu dobesedno berejo… kar jim piše EU in tako razkazujejo vse svoje retorične, voditeljske in pogajalske sposobnosti.

Dajmo jim referendum, ker smo ponosni nanje, da so nam dopovedali, da smo v bistvu nesposobni sami braniti svojo domovino in da je bolj pametno plačevati milijone Natu za našo patrijo. Ker, če so naši vojaki sposobni braniti v tujih državah, to ne pomeni, da zmorejo braniti lastno domovino. Dajmo jim referendum, ker ponosno in v polnem stilu promovirajo našo podalpsko in našo slovaško himno in zastavo. Dajmo jim referendum, ker so del Zdravljice “ne vrag, le sosed bo mejak” modernizirali v “vraga, le sosedu bom mejak”. Čeprav bodo vsi po vrsti brezmejno dopustovali na plažah soseda.

Dajmo jim referendum, ker smo ponosni nanje, da so iz socialne države naredili državo hlapcev, kakršnih ta dežela še ni premogla. Državo hlapcev, kateri so zabičali, da je, tudi na šolskih predavanjih, zgodovina slovenskega naroda le tista, ki se je zgodila do leta 1945 in tista po 1991. Ker tista zgodovina vmes ni nič vredna, kot ne vsi tisti hlapci, ki smo jo pisali. Tisti hlapci od takrat vmes, ki jim danes dajemo možnost referenduma.

Dajmo jim referendum, ker smo ponosni nanje, da imajo rokovnik poln telefonskih številk, kolikor jih ne premore noben telefonski imenik. Številke so drag(ocen)e. Dajmo jim referendum, da dobijo krila, ki so shranjena v drag(ocen)em gnezdu. In dajmo jim referendum, ker znajo kopirati zgodovino, ker hlapci nimamo kopirnih strojev, ne črnila, ne papirja. Dajmo jim referendum, ker so že prej verjeli v naš referendum, ko smo postali trgovci. Ker nam zaupajo, ker nam – hlapcem, dopuščajo svobodno voljo mišljenja, volje in govora.

Dajmo jim referendum, ker zmago(vito) prenaša(jo) kaktuse iz pisarne v pisarno za mizerno mezdo, podobni(kovi) pa zgledno tiste bodice zbirajo in nam jih ponujajo, da jih zasadimo. Dajmo jim referendum, ker so pod kožo še vedno vsi rdeči, ker slišijo šelestenje, vohajo šumenje. Ja, dajmo jim že ta referendum, ker so za našo podalpsko od 91′ do danes naredili neverjetne in nepozabne stvari, katerih niso sposobni nobeni drugi politiki.
Dajmo jim že enkrat plačat ta kurčev referendum in jim privoščit srečo in dobro v duši. Že ker hlapci niso nikoli bili ustvarjeni za življenje z takšnimi občutki. Yes, i feel s(l)ov(enij)a !

Don Marko M