Če je poljub greh, potem sem že grešil. In še bom. Če je poljub umetnost, potem sem (bil) umetnik. In še bom. Mogoče celo umetnik greha ali v grehu umetnosti. Ostajam neomajen, da je poljub najpomembnejši člen dotika med človeškima spoloma. Imam svoje utemeljitve. In ja, rad se poljubljam. O tem pa, kako in kako dobro pa nisem pravi naslov ocenjevanja. One že vedo. Ne bom se poglabljal v znanstvene utemeljitve, da je poljub evolucijsko orodje, ker je nenazadnje to njih delo. Niti v medicinske, ki utemeljujejo možne posledice poljuba. Dobro pa je vedeti. Da poljubljanje med partnerjema vzpodbuja izražanje genov imunskega sistema, kakor tudi, da poljubljanje dopušča tudi možnost prenašanja spolnih bolezni. Torej je lahko istočasno tudi orodje in/ali orožje. E ja, nikakor ne gre podcenjevati moči poljuba. Trdim, da Eva ni nikoli poljubila Adama. Bila je pač le prva ženska kurtizana, ki je… ta del preskočila. Kot njene kasnejše in današnje kolegice.
Če bi rekel, da se spomnim svojega prvega poljuba, bi to sodilo že v rubriko ‘neverjetni možgani’. Se pa spominjam vsakega poljuba, ki me je v svoji posebnosti naredil posebnega. In njo tudi. Tako drugačnega a tako enakega. Dotika vlažnih ustnic, ki so se najprej prav čutno otipavale in milimetersko polzele od leve proti desni, odzgoraj navzdol. V trenutkih, ko so se pod kožo mravljinci neusmiljeno sprehajali, poletna sapica pa se je spreminjala v tramontano. Da bi se kasneje ustnice zalepile v večnost trenutka in jezika začela svojstven divji,nori ples utapljanja strasti. Uffa. Kaj vse šele bi napisal, ko ustnice v poljubih začnejo polzeti po njenem vratu proti vrhu prsi in nadaljujejo svoj pohod navzdol, do konca navzdol in nazaj. Smer ni pomembna, pristanek pa. In vse to zna tudi ona.
Tisti, ki je ustvaril človeka je poljubu, mislim, namenil veliko vlogo. Po mojem je poljub namenjen le nečemu pristnemu, lepemu, nepozabnemu. A človek ne bi bil človek, če ne bi zajebal tudi tega temeljnega poslanstva. Čeprav v redkih delih, a dovolj, da je nastalo zaradi poljuba kar nekaj neumnosti in vojn. Med dvema, tremi ali kar celimi nacijami. Ampak zame poljub še vedno ostaja in bo nekaj lepega. Ostaja izraz naklonjenosti, pa naj se poljub da ali dobi na lička, iz dlani ali na dlan, iz besede ali pa se poljub spremeni v ukraden trenutek. Mislim, da ni človeka, ki v življenju ni prejel vsaj enega poljuba. Česar ne morem trditi za miljon dolarjev. Poljubljamo se vsi in vse. Najdražje, prijatelje, znance. Poleg tega lahko poljubljamo tudi živali, rožice, zaprta vrata, prometni znak….pač vsak, kar mu je najljubše. Čeprav poljub temelji v vsakdanu kot izraz naklonjenosti, pa vseeno mislim, da je ravno poljub dodatno najbolj erotičen akt v sexu. Seveda pri obeh spolih.
Pred nekaj leti, sem na naši Obali, v času turistične sezone, prvič videl dva moška, ki sta se poljubljala v javnosti. Cool. Kmalu zatem tudi dve ženski. Cool. In zdaj jih videvam dokaj redno. Kakor vsak dan vidim tudi moške in ženske pri tem početju. Prav je tako. Naj se imajo radi. In ne razumem ravno, kako se lahko kdo pritožuje z primitivnimi komentarji in zgražanji, kot posledico videnega poljubljanja med dvema isto spolnima. So what ! Verjetno jim le zavidajo. Poljub je pač za vse priložnosti, na vseh krajih, za vse čase, za vse rase, za vse starosti. In vsaka prava ženska bo ponosno prijavila, da je poljub umetnost, četudi storjena v grehu. Ker poljub odpira nje sobane razkošja. Poljub ima seveda tudi razlikujoče nazive – od bacija, puse, kissa, cmoka…A se brez besed spremeni v univerzalen in nedvoumno le na en način razumevajoč jezik, ko se ustnice stopijo v eno.
Sloves poljuba pa dodatno učvrščujejo tudi razno razna tekmovanja v poljubljanju in podiranja svetovnih rekordov. Pač, smisel človeštva je v podiranju. In ker se mi niti ne sanja, kakšnim naporom so tovrstni tekmovalci izpostavljeni, v svoji drznosti pa obožujem izzive, sem se odločil sprejeti izziv. In se odpraviti na podiranje. Svetovnega rekorda v poljubljanju. Tebi pa privoščim tudi danes še pa još poljubov. Mwaaaaaa

Don Marko M