Potem, ko Number of the beast dodobra prevetri slušne kanale, jim brez slabe vesti privoščim nekaj drugačnega. Nekaj narodnega. Nekaj ljudskega. Nekaj brez diatonične harmonike. Klavirska gre skozi. Sodim med tiste, ki ob vprašanju ‘kaj poslušaš?’, prispevajo nič kaj domiselen odgovor – poslušam vse. No ja, zaradi takšnih in drugačnih okoliščin res poslušam vse, a slišim le tisto kar je za poslušati. Tisto, kar skozi ušesa prodre tudi v preostale moje (pre)dele. In tisto ljudsko narodno zame niso Avseniki (poklon njim) ali pa Atomic Harmonik (mimo njih), temveč – kantavtorji. Enostavno povedano – raje prisluhnem kantavtorju, ki sam, s svojstvenim posluhom interpretira skladbo, kot pa… pevce ali skupine, ki izvajajo glasbo, katero so jim zložili drugi avtorji. Praviloma tisti avtorji, ki s svojimi stvaritvami povzdignejo določene izvajalce, sami pa ostajajo v ozadju in ljudem praviloma manj ali neznani. Za takšne izvajalce, katerih seveda niti v naši podalpski ne manjka, enostavno rečem, da se kitijo s tujim perjem. Ker, res bi rad slišal Heleno Blagne ko izvaja skladbo, za katero je sama ustvarila besedilo, glasbo, aranžma. Ali Natalijo Airbag. Pa tudi Atomic Harmonik. Možnosti, da bi slišal kdaj kaj takšnega so zanemarljive.

Zato pa obstajajo kantavtorji. Drugačni. Posebni. In samosvoji. A tudi tukaj moram enostavno zakomplicirati. Slišim le tiste kantavtorje, ki ne ustvarjajjo predelav, ampak sami iz nič naredijo vse. In takšnih, širši naši javnosti znanih, ki naredijo sami vse je ravno toliko : Jani kovačič, Iztok Mlakar, Drago mislej – Mef. That’s all. Čeprav, ne dvomim, da naša podalpska premore bistveno več njim sorodnih kakovosti, ki pa iz takšnih ali drugačnih vzrokov ne izplavajo na površje.

Kantavtor je zame najprej dober opazovalec. Okolice in dogajanj. In ima nesporno vgrajen socialni čut. Kateremu sledi smisel pripovedništva. Interpretacije. Tudi (samouko) pisanje glasbe. In seveda ne škodi znati igrati vsaj en instrument, praviloma kitare. Lahko tudi katerega drugega. Pravila, da bi se kantavtorstvo v izvedbi omejilo zgolj na kitaro ali samo en drug instrument seveda ni. Ker je dodajanje preostalih instrumentov volja in odločitev kantavtorja. In ne glede, ali on/a izvaja svojo stvaritev sam/a s kitaro ali glasbeno skupino, osnovni smisel ostaja vedno isti. Kantavtor je sam tisti, ki skladbo ustvari in jo tudi izvede. In to se spoštuje. Vsaj jaz.

Omembe vredno je dejstvo, da so kantavtorji bili vedno prvi, ki so opozarjali na določena gibanja sleherne družbe in jih v svojem tonu predstavljali javnosti. Nekateri v nedvoumnih besedilih, nekateri v večplastno razumevajočih. Ironičnih in ciničnih. Kar je tudi razlog, da kantavtorji niso nikoli bili instant hit mejkerji, temveč živijo njihove skladbe cel čas njih življenja in tudi potem. Kantavtorji so v bistvu revolucionarji. In uporniki. Z razlogom. Kot ga je imela Janis Joplin kot vneta zagovornica pravic temnopoltih. Ali Bruce Springsteen, ki še vedno vnaša upanje tihi večini. Ali Cat Stevens, večkratni nagrajenec spodbujanja miru na svet.
Dejstvo je, da so kantavtorji drugačni. Na njih predstave se ne gre kot na gasilsko veselico, da bi se ga nažrli do nezavesti ob poplesavanju “ne boš ti meni zizičev majal” in že naslednje jutro vse pozabili kje in s kom smo bili. Ne, za kantavtorjevo predstavo si je treba vzeti čas, čas za vsako noto, za vsako besedo. Ker si v svoji drugačni posebnosti, kljub umišljenemu hitenju vsakdana, to res zaslužijo !

Don Marko M

neka lepša, drugačna republika…. (tudi) realnost ne le obale….