Končni epilog tega kola Lige prvakov je bil matematični izračun 4 in 4 = 2. Da se je zadeva tokratnega kola malo zavlekla sta bila kriva Roma in Arsenal. Loterija penalov je nič drugega kot to. Roma je poskušala obdržati status še zadnje italijanske ekipe v tekmovanju, Arsenal pa spet dokazal, da brez moške igre ni zmage. Penali op regularnem času igre pač z igro samo nimajo kaj dosti skupnega. Tudi tokrat namreč Arsenal, ki kot angleška ekipa igra praktično brez angležev s svojim baletskim nastopom ni mogel navdušiti niti žoge na igrišču, ki ni nič manj trpela, kot gledalci tekme. Saj ne da je Roma kaj bolj blestela, ampak napredovanje si je bolj zaslužila. Sploh ker bo Arsenal mrknil že… v naslednji tekmi. Barcelona je imela svoj večer navdiha, čeprav je bil Lyon dostojen nasprotnik. A ko virtuoze zadane še navdih, potem ostane nasprotnikom praktično nič možnosti.
Zato pa so rdeči vragi bili spet vražji. Čeprav so igrali z ne več kot 65% svojih sposobnosti, a dovolj, da je bil končni seštevek 4 in 4 = 2. Dva gola v četrtih minutah tako prvega kot drugega polčasa. In če je Vidič eksplodiral že v prvi tekmi po povratku, je tokrat, prvič v tej evro sezoni, eksplodiral tudi Ronaldo, ki je žogo zabil v gol z glavo tako silovito in odločno, da še žoga ni vedela, kje se je glava drži. In hvala Rooneyu za asistenco, katero si privoščijo le najboljši. Giggs kar noče nehati dokazovati, da leta nimajo veze, dokler sta srce in glava mladi. Iskreno, trdim, da je bil Inter še edina ekipa, poleg Barcelone, ki je bila sposobna letos ustaviti Man.Untd. v Ligi prvakov. Ibrahimovoč in Adriano pač nista imela svojega dne……
Man.Unt. je tako prva ekipa v Champions ligi, ki je že 21 tekmo zapored neporažena in ta rekord bo še zvišala. Rekordno pa je tekmoval na kar petih frontah, zdaj še treh, saj je prvi dve lovoriki že obesil na steno. Vsaj še dve pa bo v tej sezoni. Impresioniral me je dvoboj dveh največjih trenerskih umov klubskega nogometa, ki tokrat ni prizanesel Mourinhu. Sir Ferguson ga je sicer premagal šele drugič, ampak toliko slajše. je pa zdaj postalo tudi dokončno jasno, da Fergusona na klopi, ko bo stopil v pokoj, lahko nadomesti le in edino prav Mourinho. Le dvema veličinama, ki se spoštujeta, je dovoljena medsebojna zamenjava.
Edina ekipa, ki lahko letos popravi občutek, da ob gledanju Champions lige ne dobimo dokončnega občutka, da gledamo PL je Barcelona. In edina verjetnostna možnost neangleškega finala : Man.Untd. – Barcelona.
Prva poteza gospoda Ivana Simiča, sedaj predsednika NZS je preoblačenje. Ker, res, naši fantje morajo tudi izgledati na igrišču. To, koliko imajo pokazati tudi ni tako pomebno. Je pa res, da bi se spodobilo, da bi vse slovenske reprezentance nosile oblečeno športno opremo istih barv. Zelena preveč umirja, bela še ne pomeni, da so porazi nedolžni. Modra bo kar ok. Je pa bil gospod Simič že sumljivo prijazen, ko je navajal, da nima namena posegati v delo zaposlenih NZS oz. kaj spreminjati. Seveda namen ni obvezno tudi predhodnik dejanj. Marsikaj in marsikoga bo treba prevetriti na NZS. Načeloma so bile izjave gospoda Simiča okusne, čeprav neobvezno tudi iskrene. Dokler ni začel omenjati plačilnih tem. Predvsem tistega dela, ko si je dovolil izjaviti, da tekme naših prvoligašev niso nič drugačne od prvoligaških po drugih državah. In potem še, da je edino pravilno, da televizija nameni nogometu bistveno več programa. Pika na i pa je bila, ko je izjavil, da bo televizija za prenose prvenstvenih tekem morala seči bistveno globlje v žep za plačilo pravic do prenosov in posnetkov tekem. Logična nelogičnost. Slovenski prvoligaši bi v resnici po trenutno prikazanem, razen dveh ekip, morali biti hvaležni televiziji, da jih sploh hoče pokazati. Brezplačno. S takšnimi igrami si pač ne zaslužijo pozornosti televizije. Posebno poglavje pa je reprezentanca. Čeprav si seveda želim, da bi naše fante gledal na SP, me pristop sedanjega selektorja ne prepriča. Mogoče me polovica fantov na igrišču. Ne bo čudež, če bo po kvalifikacijskem obdobju selektorsko mesto (spet) prevzel Srečko Katanec. Jankovič ve vse.

Marko M