Slovenska himna me ne popelje v višave

Sem le eden od tistih, kateremu sta in še, dve različni himni polnijo ušesa v isti republiki. Najprej tiste SFRJ in zdaj še ta RS. Ne bom zanikal da, v isti republiki, utegnem v prihodnosti poslušati tudi tretjo. Državna himna seveda ni kar en pop komad, čeprav lahko postane bolj popularna kot sleherni pop komad. Je pa zato prava oda najvišje možnje stopnje, ki v svoji vsebini kratko, a zelo nazorno opeva miselnost, duhovnost in značajske lastnosti ljudstva. Himna je, poleg grba in zastave, bog bogov vsake države. Vsaj morala bi biti to. In prav vsak/a državljan/ka bi se morala/a s himno… lastne države poistovetiti. In jo znati dobesedno na pamet zrecitirati tudi ob nerodnem bujenju ob treh zjutraj.
No, ker nisem vsak, to pomeni, da ob treh zjutraj celega besedila Zdravljice zagotovo ne znam odrecitirati. Celo pri povsem belem dnevu in polni zavesti ne upam garantirati brezhibne izvedbe. Dr. Fig, ob vsem spoštovanju njega del, enostavno ni moj tip. Čeprav sem, kot verjetno tudi ti, bil dobesedno prisiljen se tudi na pamet učiti njega besede. Iz katerih pa sem razbral le ponižnost, melanhonijo, apatijo, depresijo. Nobenega optimizma ali pokončnosti. Še dobro, da guljenje šolskih klopi ne traja celo življenje. Življenje pa je druga zgodba.

Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat’ dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Ob tem besedilu naše himne sem se najprej vprašal, kdo koga v resnici farba. Prepiranje, zavist in napuh so namreč temeljne “vrline” slovenskega ljudstva. In kako naj drugi spoštujejo našo himno, če se še večina slovencev sama ni sposobna držati besedila lastne himne. Namesto prepir pregnati in osvoboditi duše do sebe in rojaka, se slovenceljni raje prepirajo še s svojo lastno senco. Dan na dan. Vražje spoštovanje himne. Čeprav je Bog-a polna Zdravljica. Ampak ne Bog, temveč žulji in življenja naših prednikov so gradili to našo domovino. In koliko rojakov je dejansko prostih ? Celodnevno garanje in životarjenje za 400€ mesečno ni nobena svoboda. Niti za soseda. Katerim slovenceljni praviloma ne postavljajo mej. Barikade pa. Brezno namesto višav. In kje je zdaj v tem celotnem skupku domoljubje, pripadnost in narodni ponos, kar naj bi bilo temeljno sporočilo vsake državne himne ? A v vinčku ? Jebi ga, ne zmorem in nočem dati od sebe toliko hinavščine, da bi se pretvarjal, da me naša himna ob prepevanju ali poslušanju ponese v višave, ko pa je realna slika povsem nasprotujoča besedilu. Ni posvetništva, ni uporništva. In prevečkrat to našo himno “slučajno” zamenjajo tudi ob nastopih naših športnikov po svetu. Toliko nas svet tudi spoštuje. Hm, le kaj je zmanjkalo prvi slovenski himni, ko je Simonove Naprej zastave slave uglasbil Davorin Jenko. Te zastave sicer še vedno plapolajo. Kot himna slovenske vojske. Kolikor se pač da od plačanega vojaka pričakovati neomajne pripadnosti državi.

Rodil sem se v drugi državi, čeprav je zame prva. V SFRJ. In to bom vedno ponosno povedal. Imam razloge. Zgodovine pač ne brišem, ampak se iz nje učim. Večino svoje mladosti, od rojstva, sem tako odraščal pod himno Hej Slovani. V Sloveniji. In ta himna se mi je takrat zdela več kot primerna tudi za našo podalpsko. Nenazadnje smo slovenci slovani. Južni slovani. Kot srbi, hrvati in črnogorci. In slovani smo imeli svojo prvo univerzalno himno že 1834 leta. Ki je kasneje postala in bila tudi uradna himna SFRJ. In je dobesedno ustrezala naravi državljanov vsaj do leta 1980. In kolikor mi spomin nese, nikoli, ampak prav nikoli, se niti po naključju ni zgodilo, da bi “pomotoma” zamenjali na kakšnem javnem, tudi svetovnem dogodku, jugoslovansko himno s katero drugo.

Hej Slovani, naša reč
slovanska živo klije
dokler naše verno srce
za naš narod bije.

No, te besede so me vedno ponesle v višave. V njih sem razbral spoštovanje do partizanskih borcev, ki so nam omogočili svobodo. Spoštovanje do naših dedkov torej. Potem spoštovanje do naših očetov, ki so z golimi rokami začeli zidati to domovino dobesedno iz nič. Pa naše matere, ki delale in potem še ročno, pod mrzlo zimsko vodo, prale zunaj perilo in posodo. In potem še spoštovanje do sistema, ki je omogočal dostojno življenje vsakomur, ki je hotel delati. Besede te himne so mi enostavno dopovedale, kakor tudi vsakodnevna splošna dejanja državljanov, da je treba za svoj narod, državo in svobodo dati vse od sebe. Ponosno in pokončno. Vedno in kjerkoli. Himna, ki je bila povsem skladna s miselnostjo, duhovnostjo in značajskimi lastnostmi ljudstva. Ki me je vedno opominjala na pomembnost iskrenega prijateljstva in sloge. Himna, ki mi je, sploh ob nastopih takrat naših športnikov, zavrela kri, dvignila adrenalin, pripadnost, posvetništvo in uporniški duh. Ob kateri sem vedno stal mirno brez ukaza in roko položil na srce. Vsako poslušanje himne je bil jasen opomin, da moramo čuvati svobodo vsi za enega in eden za vse. Najmanj to, so si naši dedje partizani zaslužili. Sploh, ker brez njih ne bi nikoli izvedel, da je life rock’n’roll.
Živi, živi, duh slovanski…..Živel boš na veke.

Don Marko M

Deli:

4 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Slovenska himna me ne popelje v višave

  1. mene naša sedanja himna vedno asociira na pijančke,…še dobro,da druge države ne poznajo ozadja naše himne,ker bi pol tako izpadlo,kot da tu živijo sami pijanci 😆

  2. furija

    sem že na poti k tebi, da zvrneva en glažek….potem pa itak ne greva narazen….so pač trte obrodile vince nam sladko…. 😆

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *