Rad gledam nogomet. Rad igram nogomet. Nenazadnje so mi leta “kopanja” po raznih travnatih in umetnih igralnih površinah, poleg boljšega zdravstvenega počutja, prinesla tudi obilo življenskih izkušenj, katere sem (in še) v praksi uveljavljal uspešneje, kot tiste iz šolskih klopi. Teorija pač ni obvezno povezana s prakso in obratno. Še vedno pa si najraje ogledam tekme CL. Niso zastonj šampioni. Ker je v tej ligi nogomet res, v največji meri prikazov, pravi slavospev tej igri. Ki dokazuje, da je nogomet točno to, kar mora biti. Moškost, borbenost, vztrajnost, ponos, sloga, domišljija, kreativnost, umetnost, vzorno obnašanje. Seveda si ogledam tudi reprezentančne nastope oz. prvenstva. Tudi naše reprezentance. Spoštujem nogomet. In posledično spoštujem igralce kakor tudi navijače. Eno brez… drugega pač ne gre.
In v isti meri kot spoštujem ekipo za katero navijam, spoštujem tudi nasprotnika. Nasprotnika na igrišču in na tribunah. Ne glede na vrsto športa. Ker, prav vsaka ekipa, ki igra proti “moji” ekipi je vredna spoštovanja. In nje navijači tudi. Le tako namreč lahko ocenim napredek ali nazadovanja moje ekipe.

Svoje prve nogometne korake sem začel relativno zgodaj. Takrat pionirčki pač nismo imeli računalnikov in play stationov. Tako je bila nogometna žoga tista, ki nam je omogočala, da smo po njej stresali razne komplekse, frustracije, ki so tako izginjali. Po drugi strani pa nas je ta žoga zbliževala, nam vcepljala kolektivni duh, nas učila športnega obnašanja kakor tudi potrebnega teatra. Pa tudi kar sem o nogometu že zgoraj omenil. Predvsem pa nam je dopovedovala, da poraz ni tragedija ampak korak do nove zmage.

In takrat smo bili mulci tudi navijači, kar smo še danes. Mulci malo manj, navijači isto. V močni in spoštovani Jugo ligi je izstopala velika četvorka : Hajduk, Patizan, Dinamo in Crvena zvezda. Imeli smo svoje idole. Tudi v reprezentanci. Izbral sem – Crveno zvezdo. Enostavno me je navduševal njih način igre. Kot tudi igralci. Ki so bili veličine nogometa. Ponosni že do te stopnje, da bi jih lahko kak zafrustriranec takoj označil za prepotentneže. Kar seveda ni isto. Še posebej pa me je impresioniralo, da je bila Zvezda strahotna institucija organizacije. To kar danes lahko vidiš v vrhunskih evro klubih je Zvezda imela že takrat. Nenazadnje, Crvena zvezda je in ostaja edini jugoslovanski klub, ki je osvojil evropski pokal.

In potem je bila tukaj še – Marakana. Respekt. Respekt ob pogledu na stadion, ko je skoraj 200.000 dlani ploskalo gladiatorjem na zelenici. Saj ni čudno, da je v derbijih velike četvorke na Marakani, promet po Jugi povsem miroval. Ali si bil na stadionu ali pa pred tv. In rivalstvo med navijači je bilo takrat strahotno. A pošteno. In Zvezda se je skladno z ekipo ukvarjala tudi s svojimi navijači. Posledično smo bili potem priča čudovitim koreografijam navijačev med tekmo. Paša za oči, ki srce spravi v roc’n’roll ritem. Saj ne rečem, da ni bilo kakšnih odbitih navijaških podvigov, ampak kakor obračam, ne morem mimo dejstva, da je bilo navijanje na stadionu takrat bistveno bolj korektno.

Ker sem še vedno navijač Zvezde, me je zelo razžalostilo dejstvo, da so Delije, kot navijači Zvezde, na včerajšnji tekmi proti Partizanu prikazali vse razkošje, ki ne sodi v nogometno navijaštvo. Požgan stadion, pretepi po celem mestu, da ne omenjam neokusnega skandiranja, pač niso vzor nobenemu klubu. Še manj navijačem. In kolikor se sramujem takšnih navijačev, toliko jih pomilujem. To namreč niso navijači, to so sramota najprej sami sebi, potem klubu in na koncu celemu mestu. Še sreča, da ni bilo nobenih žrtev in je ostalo le pri temu, da je največja moralna žrtev ugled kluba samega. Čeprav nisem niti najmanj srečen, ko vidim, da neki wanna be navijači mojega kluba nanašajo sramoto klubu. Zadnji čas je, da takšnim navijačem klub prepove vstop na stadion vse dokler se ne naučijo spoštovati svoj klub in nasprotne navijače.

Saj ne, da v naši podalpski ne premoremo takšnih huliganov. Žal jih. In ne razumem klubov, ki jim je vseeno, kako se njih navijači obnašajo. Ne glede na vrsto športa. Mar klubom res pomeni tistih 50 prodanih kart huliganom več, kot pa korektno navijanje brez izgredov? Mar res raje gledajo ognjemete in pretepe kot pa čudovite koreografije, ki so lahko le v ponos klubu ? Torej je narobe v glavah vodilnih struktur kluba. Narobe pa je tudi v krovnih organizacijah lig naše podalpske. Riba smrdi pri glavi. Če že ne znajo dopovedati klubom, naj se vzgojno posvečajo svojim navijačem, potem pa naj jih za to malomarnost kaznujejo. Ampak, najnižja kazen za nešportno vedenje klubskih navijačev naj ne bo le nekaj 100€ kot zdaj. Naj se začne vsaj pri 100 tisoč € in navzgor.

Za nameček pa takšnim navijačem še prepovedati vsak dostop do igrišča vse dokler se ne streznijo. Pa tudi kakšne bolj otipljive kazni nekaterim igralcem ne bi škodile, dokler ne začnejo v praksi izvajati vsaj osnov fair play-a. Zaradi takšnih igralcev in navijačev je namreč naša podalpska uvrščena na dno evropskega fair play-a. Mene je zaradi tega sram. Ti kakor hočeš. Sploh ker vem, da se da drugače in boljše. Vedno. Kar poglej si angleže. Resda se je, žal, morala zgoditi tragedija žrtev, da je prišlo v glavah do sprememb, ampak danes gledamo tisto, kar je bilo včasih skoraj nepojmljivo. Angleške navijače, ki na klubskih tekmah korektno in všečno navijajo. Užitek. In to celo brez ograj okoli igrišča. Kar je seveda modra poteza. Vsaka ograja namreč sproža občutek nelagodja. Kar pa še ne sme biti vzrok za vandalsko obnašanje.
In jasno je kot beli dan. Zgrešeni navijači so sramota športa. Pravi navijač namreč svojemu klubu nikakor ne škoduje. In spoštuje navijače nasprotne ekipe. Na igrišču naj zmaga boljša ekipa, na tribunah pa navijači, ki srčneje in koreografsko bolje izpeljejo podporo svojemu klubu.
Ker, vse to je le igra. Game. Name of the game -football !

Don Marko M