Če bi hotel poenostaviti v eni besedi tokratni nogometni 1/4 finale CL, potem zadostuje – briljantno. Čeprav je večino v to oceno prispeval ravno torkov uvodni obračun. Resnici na ljubo sta ravno torkovi srečanji pred začetkom nekako dopuščali še najmanj negotovosti in večino predvidljivosti. Ampak, spet in ponovno se je dokazalo, da je žoga okrogla do zadnjega sodnikovega piska, kakor tudi, da stativi gola nista le dva droga kar tako, temveč odlična asistenta, od katerih se žoga rada zakotali v mrežo. Goli, ko se žoga, po udarcu, odbije od ene v drugo stativo in potem vgnezdi v mrežo so silna redkost, če pa se v takšni podobi dokončno zapečati tekma, pa postanejo večni. In kakor obrneš smo se še 1x prepričali, da višja stopnja nogometnega užitka kot je CL, dejansko (še) ne obstaja. Sploh v… tej sezoni so bile ekipe darežljive z goli. Ali pa zadetki, če te slovenščina grize. Mreže na golih so itak namenjene lovljenju žog.

Chelsea – Liverpool 4 : 4
Lampard ljubi stative in obratno. Stative so potrdile zmagovalca. Ampak do takrat smo gledali gladiatorstvo najvišjih razsežnosti. Priznam, zadnjih deset let nisem gledal tako čudovite nogometne predstave. Naravnost epske. Tekme, ki je prikazala dobesedno vse kar nogomet premore. Navijače na robu živčnega zloma ali infarkta, odlično sojenje, borbenost vseh igralcev, gole za rubriko “saj ni res, pa je”, dramo in kulminacijo, ki sta si podajali roko do zadnje sekunde. Še največ pripomb imam na obrambi obeh ekip, ki sta bili pod običajnim nivojem, ampak po drugi strani so to znali spretno izkoriščati tisti, ki so gole zabijali. Higins me je spet navdušil s svojim latino temperamentom vodenja, kar bi sicer pričakoval prej od Beniteza. Liverpool je začel kot, da je od tekme odvisen njih sploh nadaljni obstoj ali propad in v dobrih desetih minutah prvega polčasa zabil dva gola, kar je bilo dovolj, za začetek drame. Igralci Chelsea jih enostavno niso držali dovolj daleč od gola, pravzaprav so v večini trenutkov delovali, kot da se držijo celo daleč narazen drug od drugega, sploh od Česha. Sicer pa, res bi rad videl ekipo, ki bi brez prejetega gola zdržala takšen juriš Liverpoola v prvem polčasu. In ko sem, pa nisem bil edini, pričakoval v drugem polčasu nadaljevanje juriša redsov, je na površje priplava modra podmornica. In za začetek v dobrih petih minutah spustila dve torpedi v mrežo Liverpoola. In drama je začela prehajati v delirij. Juriši obeh ekip so si sledili v tako strahovitem zaporedju, da žoga ni obstala na eni polovici dlje kot minuto. Še štirje goli so bili logična posledica. Pa tudi še tisti štirje, ki bi skoraj bili. Mislim, da je ta tekma enostavno zasenčila letošnji finale LP. Ker dvomim, da je možno kaj takega videti v finalu. Od vseh golov, je bil nogometno normalen le tisti od Kuyta, medtem ko so vsi ostali zapisani v zgodovino ravno zaradi lepote nenavadnosti. Za katere močno dvomim, da bomo sploh kaj podobnega kaj kmalu videli. Tekma težko še kdaj videnih presežkov. Navijačem obeh ekip pa moj iskren poklon za koreografijo navijanja in zaslužen skupen aplavz obema ekipama. Me res zanima, kaj so se naši navijači naučili iz videnega.

Bayern – Barcelona 1 : 1
Nemška nogometna vztrajnost je sicer splošno znana, pa mislim, da so si na tej povratni tekmi postavili edini cilj – ne izgubiti. Čeprav jim je Barca nekako prepustila igro, jim ni tudi rezultata. Svetla točka nemcev je bil spet Ribery, za katerega upam, da se bo še letos spokal v drug klub, ker v Bayernu lahko samo še nazaduje. Tip ima v sebi enostavno preveč kreativnosti in borbenosti za takšen klub. Pravzaprav je res čudež, kako je nemcem uspelo tako daleč dogurati v LP. Kar pa ne čudi za Barco, ki tolče to sezono zavidanja vredne rekorde. Sploh njen napad, ki se iz neke navidezne pasivnosti lahko v hipu spremeni v valjar pogube za nasprotnika. Vsaj do zdaj je bilo tako. A že v pol finalu jih čaka zgodba, kot je še niso doživeli to sezono.

Arsenal – Villareal 3 : 0
Topničarji so storpedirali rumeno podmornico. Tudi če bi jim nasuli kakšen gol zraven, bi to bilo povsem zasluženo. So pač imeli svoj dan. Španci so delovali bolj izletniško, čeprav jim ni moč oporekati občasnih izpadov smiselnega odigravanja. A je vse ostalo na občasnosti. In počasnosti. Arsenal me sicer še vedno ne prepriča, čeprav jim lepote kombinatorike igre ne morem očitati. Še vedno so mehki in še vedno manjka moškosti. Mogoče bodo nekoč dojeli, da so čar nogometa tudi streli na gol iz različnih razdalj od gola, tudi več kot dvajset metrov, ne pa da moraš golmanu žogo pripeljat skoraj v naročje. Sicer pa je po mojem Arsenal včeraj odigral svojo predzadnjo tekmo letošnje CL.

Porto – Manchester Utd. 0 : 1
Sir Ferguson je le še enkrat več dokazal, da je mož beseda. Če seštejem vse njega izjave pred tekmo. Kot navijača rdečih vragov me je še posebej zanimalo, kaj je stari lisjak tokrat zložil na kup za šok terapijo. Rdeči vragi sicer tokrat (še) niso bili v svojem ritmu, a dovolj za tisto po kar so prišli v Porto. Moram priznati, da mi je ekipa Porta tudi letos s svojo igro všečna, sploh če upoštevam mladost njih igralcev, ki se bo, če, razživela v polnem sijaju čez leto ali dve. Če jih ne bodo spet razprodali in nove uvozili. Vsekakor imajo v Portu nos za talente. Rdeči vragi pa so včeraj osvojili kar dve zmagi – prvo – kot prva angleška ekipa so premagali Porto na njih travniku in druga – s končnim rezultatom in napredovanjem. Tokrat je zadostoval najprej preblisk Ronalda in potem do konca tekme še velika disciplina vseh ostalih. Porto je deloval nekam prestrašeno, kar je ob večji izraženi želji po zmagi rdečih vragov tudi lažje razumeti. Ta tekma je dokazala, da so se rdeči vragi, po nekaj zadnjih bledih predstavah spet razživeli. Seveda ob pravem trenutku. Ker za ubraniti in ponovno osvojiti CL je treba biti živ. Zelo živ. Toliko, da drugim spravijo solze na oči, svojim navijačem pa nasmeh od ušesa do ušesa.

Pari 1/2 finala LP 28-29 aprila (povratne 5-6 maja) :
Chelsea – Barcelona
Arsenal – Manchester Utd.

Par finala LP 27. maja v Rimu
Manchester Utd. – Barcelona

Kot pred mesecem tudi tokrat, še vedno, trdim, da bo finale med rdečimi vragi in barco peklenski. In čas je že, da nekdo ubrani lanski naslov v letošnji novi podobi.

Marko M