Uf, danes sem se stežka skobacal pred pc. Fjaka pač ne izbira kraja in časa. Tipkovnica se je kar izmikala prstom, moje misli pa so bile še vedno v počitnicah zadnjih desetih dni. Lepo je seveda spet prehitro  minilo. Kar je po svoje smiselno, saj lepo ni namenjeno razvadi ali navadi, ampak nepozabnosti trenutka. Ta pa lahko traja. Moja mala stalna princeska in večja nestalna sta si dali kar duška tudi pri kulinariki v teh počitnicah….

Ampak, fjaka se v svoji intenzivnosti kar noče odlepiti od mojega bita. Te dežne kaplje zunaj jo celo še potencirajo. Aja, če nisi vedel/a – fjaka je na obalnem pasu naše podalpske izraz, ki se ob prehodu na kontinent – torej kar je nad Črnim kalom – spremeni v drugačen izraz. Čeprav iste vsebine.

Lahko bi prevedel tudi kot spomladanska ali poletna brezbrižna utrujenost, a kaj ko je fijaka prilagodljiva vsem letnim časom. Lahko bi prevedel tudi kot lenoba, ampak potem bi krivico storil lenobi. Čeprav neusmiljeno poskuša vplivati na fjako. Lenoba je namreč lahko tudi genska, medtem ko na fjako vplivajo vse prej drugi razlogi.

Poskušaj si predstavljati črnogorca, ki je zalegel pod pravkar zasajeno drevo in je čvrsto odločen, da bo počakal objem sence tega drevesa. Ali pa bosanca, pred katerega so pravkar postavili džezvico prave turške kafe in ratluka. Lahko tudi srba po zaključenem poročnem obredu. Ali slovenko takoj zatem, ko je bila potešena.

No, zdaj pa seštej vse omenjeno. Pa dodaj še opcijo, ko te hoja po soncu ne zanima, a le zato, ker se ti ne ljubi vleči sence za sabo. Nekako tako izgleda fjaka.

Ampak, ko te spremlja fjaka, je svet nenadoma lepši. Vse se počasneje vrti, vse je bolj na eazy. Tudi najbolj vztrajni modeli, ki so večno tečni, zoprni in škodljivi do ali od zavisti postanejo neopazni, pa naj se še tako trudijo. Sicer pa, kdo jim je kriv če ne zmorejo razbrati smisla življenja. Ko te drži fjaka se ti ravno toliko mudi, da sicer prehitiš polža, se pa zato bije težka bitka z želvo.

Eh, kakor obračam ne najdem niti enega škodljivega razloga fjake. Zato pa celo vrsto koristnih. Semafor v prometu namreč vidi najmanj toliko udeležencev v prometu, kot jih vidi njega.

Moja fjaka je bila na videz ogrožena le v tistem trenutku, ko je skupinica praznovala na pikniku na hrvaški strani piranskega zaliva. Še več, na začetku je celo kazalo na nov hrvaško-slovenski incident. V nekem trenutku je namreč Stipe popadel steklenico šampanjca v totalnem navdušenju, da bi jo razbremenil/i vsebine mehurčkov.

Ker še vedno živi v prepričanju, da se kakovost šampanjca prepozna po dolžini katapultiranja zamaška, je bila steklenica prepuščena milosti in nemilosti njega potresnih sunkov. In potem se je Stipe lotil  nitke okoli zamaška. Še dobro, da ni bilo nobene sablje pri roki.

Vrvica je seveda popustila po načelu močnejšega in zamašek je dobesedno katapultiralo. Tja proti Dragonji. Še dobro, da v tistem trenutku na pikniku ni bilo nobene muhe blizu, saj bi imela na izbiro številne pristanke v odprtih ustih, ki so nemo spremljale let zamaška.

Pa ja ne misli pristati takoj čez zaliv na slovenski strani? Na srečo sta bila Stipetovo strokovno tumbanje in dodan vzgonski veter odločilna in zamašek je preletel piranski zaliv. Oddahnili smo si. Čez minuto je klical Sergio iz Trsta : “Jeno kej, kaj samo čep dobim? Kej pa je šampanjec?”. Si misliš, da bi zamašek padel Jorasu na glavo ? Ufffffffa.

Seveda, v kolikor se ti zazdi, da fjaka kaže znake neskončnosti, potem obstaja tudi rešitev. Pravzaprav več njih. Ker mi je znano tudi načelo linije najmanjšega upora, najraje posežem po sorodnem prijemu. Kar pomeni, da si ritem v spodnjem videu ali sorodne, navijem na nekaj sto watov. Učinkovito deluje. Tudi na sosede. Vse dokler ritem poganja. Kaj pa ko tega ritma zmanjka? Ja kaj – fjaka naprej. Kej češ, člouk jema svoj tempo.

Don Marko M