Naša podalpska deželca je rekorderka, kar se prazničnih dela prostih dni tiče. Pa še tistih praznikov zraven. Kar pa je edini razlog, za kar so nam v drugih državah lahko fouš. Ko seštejem v letu vse vikende, dodam praznike in le te dodatno oplemenitim še z raznimi mostički in če se le da še bolniškimi, potem ostanem brez sape v globokem iskanju matematičnih formul, kako neki le se ta računica izide našemu (ne)gospodarstvu. Ampak zdaj res ni čas za rezultate. Kar pustimo drugim, da se ob gledanju našega početja grizejo od zavisti – pokajo od foušarije. Itak nimajo nobene… možnosti, da nam spodnesejo tudi ta rekord.

Ko sem pred leti, bilo je že v prejšnjem 100letju in 1000letju, odločen raziskati ta fenomen foušarije v naši podalpski stopal po poteh teh spoznaj, sem sprva kmalu obupal. Namreč, nikjer in od nikoder od sogovornikov nisem zasledil tiste očitane foušarije, katera se tako oklepa te naše male podalpske. Začel sem sumiti v resničnost staro ljudskih pri in izpovedi. Ampak, dokazana zgodovina ne laže, mi je krožilo po podstrešju in pognalo v podrobnejše razmišljanje. Začel sem iskati vzrok takše nepovezanosti med zgodovino in mojimi naključno izbranimi sogovorniki. Seveda, vzrok sem najprej iskal pri sebi. In nazadnje le ugotovil, da sem ga jaz pobiksal. Sogovornike sem sicer slišal, nisem jih pa poslušal.

Napako sem popravil že pri prvem naslednjem sogovorniku na to temo. In vseh naslednjih. Potem pa, saj veš, ti preide v kri. Poslušati. In od takrat več ni minil dan, da ne bi najmanj 1x v dnevu slišal in poslušal foušarije. Ne, seveda se nisem zadovoljil s plehko argumentacijo, da je foušarija slovenska folklora. Hotel sem slišati prepričljive, po možnosti neomajne, argumente utemeljitve. In ta del mi je postal naenkrat dosti bolj simpatičen kot foušarija sama in mi je še danes. “In zakaj te to tako najeda, če ima tisti to in to ali če se mu to in to lepega dogaja?” je bilo edino vprašanje, katero sem in še postavljam uporabnikom foušarije. In potem…hja in potem vse tiho je bilo. A odgovor je (bil) vseeno na dlani. Ker so odgovori tudi v vprašanjih.

No, pa dajmo misliti pozitivno. Foušarijo, katere se tako oklepa tisti negativni predznak, čeprav je najbolj uporabljena panoga naše podalpske, bi lahko končno podelili status pozitivnosti. Ker, nekaj kar uporablja večina državljanov naše podalpske si pa že zasluži poseben status. Prazničen. Dan foušarije ! Ja, foušarija naj dobi državni prazničen dan, dela prost dan. In kaj naj bi počeli na ta dan? Hja kaj, isto kot ostale dni. Foušarijo poganjali. A na drugačen način. Na prazničen dan foušarije bi lahko bili foušni samo osebam, dogodkom in predmetom, ki so izven naše podalpske. Nikakor v naši podalpski.

V naši podalpski bi na ta dan drug do drugega bili le vljudni in prijazni. Tako bi tisti dan bili fouš delavcem v tistih državah, ki prejemajo po 2 ali več tisoč € plače ob istih cenah življenskih stroškov kot pri nas….pa lahko bi bili foušni njihovim politikom voditeljem, ki svoje državljane spoštujejo vsak dan (ne le pred volitvami) in jim omogočajo dostojno življenje….pa še ogromno razlogov bi se našlo. Le pri nas na ta prazničen dan enostavno ne bi smeli zganjati foušarije drug do drugega. Praznik je pač treba spoštovati.
Tradicije se ne ukinjajo, mogoče le poosodobijo. In praznik – Dan foušarije – je čista poosodobitev izvirnega pomena tradicije, strnjena v kompaktnost pozitivnosti, čeprav le enega dneva. In primeren datum za praznovanje državnega praznika Dneva foušarije je – 9. maj !

Don Marko M